
Galerija

Včasih se nam zdi, da se vrtimo v istem krogu. Da nekaj v nas vedno znova pritisne na isti gumb - strah, sram, jeza, občutek, da nismo dovolj. Takrat se vprašamo: je to res sedanjost ali odmev otroštva? Po nihalu ne posežemo, ker bi nam povedalo resnico, ampak ker nam pomaga postavljati vprašanja – jasna, pogumna, ki jih sicer odrivamo. Delo z nihalom zna biti očiščevalno, a odpre tudi težke občutke, zato dela z njim ne jemljemo zlahka. Najprej si ustvarimo miren prostor, kjer nas nihče ne bo prekinjal. Prižgemo svečo, spustimo nežno glasbo, pripravimo si zvezek. Če želimo, vzamemo še tarot karte ali drug pripomoček, ki nam pomaga videti širšo sliko. Potem preverimo, ali smo v pravem stanju. Prosimo za belo svetlobo, za varno vodstvo. In predvsem se vprašamo, ali je sploh pravi čas za to temo. Če dobimo jasen ne, se ustavimo. Spoštujemo znak. Danes ni dan za to.
Potem začnemo. Ne gremo takoj v podrobnosti. Najprej si zastavimo namero: ukvarjamo se z večjimi, ključnimi travmami, da nas ne zasuje nepregledna množica drobcev. Vprašamo, koliko večjih otroških travm nosimo, v kateri starosti so se zgodile, so povezane med seboj ali gre za ločene dogodke. Ko dobimo okvir, gremo naprej: Kje se je zgodilo (dom, šola, določeno okolje)? So bili vključeni drugi ljudje? Je šlo bolj za čustveno, psihično ali fizično izkušnjo? Pri vprašanjih smo konkretni. Prvi preboj je, da si priznamo, da se je nekaj zgodilo. Potem nihalo vprašamo zelo praktično: Kaj je naslednji korak, ki mi zdaj najbolj pomaga? Možnosti so različne: čiščenje (konkretno ali da spustimo občutek), objem notranjega otroka, pisanje dnevnika, pogovor z zaupanja vrednim človekom, s strokovnjakom, meditacija. Če nam nihalo daje premalo odgovorov, si pomagamo še s tarotom ali drugim orodjem, da dobimo širši kontekst. Zavedamo pa se, da se lahko ustavimo kadar koli. Delo z ranami ni tekma. Je pot. In mi hodimo po njej v svojem tempu.