Z vajo lahko raziskujemo svoja čustva in razvijemo drugačen odnos do sebe

Ko se v nas vedno znova pojavljajo enaki strahovi, napetosti ali čustvene reakcije, jih poskušamo razumeti samo z razmišljanjem. Analiziramo dogodke, iščemo vzroke in se sprašujemo, zakaj se počutimo, kot se. Razumevanje je koristno, a včasih potrebujemo tudi neposrednejši stik z občutkom.

Prva vaja je radovedno opazovanje. Umirimo se in pomislimo na situacijo, ki v nas vzbuja močno čustvo. Nato pozornost premaknemo iz glave v telo. Kje čutimo odziv? V trebuhu, prsih, grlu, ramenih? Namesto da ga poskušamo odstraniti, ga opazujemo. Lahko si rečemo: »Zanimivo, tukaj je napetost.« S tem ustvarimo razdaljo. Čustvo ni več naša celotna resničnost, ampak nekaj, kar trenutno zaznavamo. Opazujemo, ali se občutek spreminja. Morda postane močnejši, šibkejši, se premakne ali spremeni. Namen vaje je, da se naučimo ostati v stiku s svojim notranjim dogajanjem, ne da bi takoj pobegnili pred njim.

Druga vaja temelji na domišljiji. Ko je občutek zelo trdovraten, si lahko predstavljamo simbol, ki nam pomeni varnost, mir ali podporo. To je lahko svetloba, drevo, cvet, voda ali kak drug predmet oz. podoba. Predstavljamo si, da nam ta simbol pomaga nositi težo čustva. Morda občutek počasi oddajamo svetlobi, vodi ali prostoru okoli sebe. Ne gre za dokazovanje, da ima predmet posebno moč, ampak za uporabo domišljije kot načina umirjanja in ustvarjanja drugačnega odnosa do občutka.

Poskušajmo zmanjšati boj z lastnim notranjim svetom. FOTO: Halfpoint Images/Getty Images

Tretja vaja je namenjena sočutju do sebe. Predstavljamo si sebe kot otroka. Ne iščemo nujno natančnega spomina, poskušamo se povezati z občutkom ranljivosti, ki smo ga nekoč poznali. Mlajšemu delu sebe ponudimo besede, ki jih je morda potreboval: »Vreden si ljubezni. Ni ti treba biti popoln. Ni ti treba prevzeti odgovornosti za vse okoli sebe.« Če ob tem čutimo odpor ali žalost, ju ne silimo stran. Prav tam je pogosto del izkušnje, ki potrebuje največ nežnosti.

Četrta vaja je povezana z odpuščanjem. Pri tem smo previdni, saj odpuščanje ne pomeni, da moramo zanikati škodo ali vzpostaviti odnos z nekom, ki za nas ni varen. A lahko poskusimo človeka, ki nas je prizadel, za trenutek videti širše. Predstavljamo si ga kot otroka, ki je tudi sam nekoč oblikoval svoje strahove, obrambne mehanizme in načine preživetja. To ne izbriše njegove odgovornosti. Lahko nam pomaga razumeti, da njegovega dejanja ni treba nositi v sebi do konca življenja.

Vse štiri vaje imajo enak namen: zmanjšati boj z lastnim notranjim svetom. Ne poskušamo postati ljudje brez strahu, jeze ali žalosti. Učimo se, kako ta čustva zaznati, jih prenesti in jim dovoliti, da se sčasoma spremenijo. Najpomembneje je, da razvijemo drugačen odnos do sebe. Namesto da se vprašamo, kaj je z nami narobe, se lahko vprašamo, kaj nam določeno čustvo sporoča. Takšna radovednost je pogosto prvi korak od avtomatičnega odzivanja k večji notranji svobodi.