Zakaj nas je strah zavrnitve in zapuščenosti

Že od prvih trenutkov življenja smo odvisni od drugih. Potrebujemo njihovo bližino, skrb, hrano, toplino in občutek varnosti. Kot otroci še ne znamo poskrbeti zase, zato odsotnost pomembne osebe lahko doživimo veliko močneje, kot bi jo pozneje kot odrasli. Prav tu lahko nastanejo prvi zametki strahu pred zapuščenostjo, pravijo psihologi. Ni nujno, da smo bili dobesedno zapuščeni. Dovolj je lahko že občutek, da nas nihče zares ne vidi, da za nas ni časa ali da moramo biti pridni, uspešni ali neopazni, da bi ohranili bližino. Otrok ne razume, da so starši morda preobremenjeni, utrujeni ali čustveno nedostopni zaradi lastnih težav. Dogajanje pogosto razume osebno: z nami mora biti nekaj narobe.

Takšna notranja razlaga se lahko prenese v odraslost. Takrat se strah pred zapuščenostjo ne kaže vedno kot očitna potreba po bližini. Včasih postanemo izrazito samostojni in se prepričujemo, da nikogar ne potrebujemo. Drugič se močno navežemo na ljudi in težko prenašamo oddaljevanje. Lahko ostajamo v odnosih, ki za nas niso dobri, samo zato, ker se nam samota zdi še bolj strašljiva.

Podoben izvor ima občutek nevrednosti. Če v zgodnjih letih nismo dobili dovolj potrditve ali smo bili ljubljeni predvsem takrat, ko smo nekaj dosegli, se lahko v nas utrdi prepričanje, da si moramo ljubezen zaslužiti. Takrat tudi kot odrasli nenehno dokazujemo svojo vrednost. Nekateri to počnemo z delom. Vedno moramo doseči še več, ker doseženo nikoli ni dovolj. Drugi poskušamo ugajati v odnosih, težko postavimo mejo in raje skrbimo za vse okoli sebe, kot da bi tvegali njihovo nezadovoljstvo. Spet tretji sami sabotiramo dobre odnose, saj se nekje globoko v sebi bojimo, da bomo prej ali slej zavrnjeni. Ko začnemo te vzorce opazovati, se lahko vprašamo, kaj pravzaprav iščemo. Ali si res želimo odobravanja določene osebe ali želimo prek nje končno dobiti občutek sprejetosti, ki nam je nekoč manjkal? Pri tem je pomembno, da si ne očitamo svojih odzivov. Mnogi so nastali kot prilagoditev. Kar nam je nekoč pomagalo preživeti čustveno negotovost, nas danes morda omejuje. A to pomeni tudi, da lahko začnemo ravnati drugače.

Učimo se, da bližina ne zahteva odpovedovanja sebi. Učimo se, da zavrnitev ene osebe ne določa naše vrednosti. Učimo se ostati sami s seboj, ne da bi samoto avtomatično razumeli kot zapuščenost. Največja sprememba se pogosto začne, ko nehamo iskati dokaz svoje vrednosti samo v odzivih drugih. Postopoma si dovolimo verjeti, da ni treba, da smo vedno popolni, koristni ali močni, da bi bili vredni bližine. Ko to začnemo resnično čutiti, se spreminjajo tudi naši odnosi. Manj se jih oklepamo, manj bežimo pred njimi in laže izbiramo ljudi, ob katerih smo lahko to, kar smo.