Zakaj nas obup po uspehu tiho sabotira

Kaj če svet ni trdna, neizprosna danost, ampak polje neštetih možnosti? Kaj če lahko med njimi izbiramo? Vadim Zeland, ruski avtor učenja transurfing realnosti, sicer kvantni fizik, trdi prav to - da živimo v prostoru različic, kjer že obstajajo vsi mogoči scenariji našega življenja. Mi pa s svojimi mislimi, čustvi in odločitvami izbiramo, katero različico bomo izkusili. Transurfing ni klasična pozitivna psihologija. Ne govori o tem, da moramo na silo misliti lepo. Uči nas nekaj bolj subtilnega – ravnotežja. Ko nečemu pripišemo prevelik pomen, ustvarimo presežni potencial. Takrat se poruši ravnovesje in svet nas, kot pravi Zeland, 'uravnoteži' – pogosto tako, da se zgodi prav tisto, česar smo se bali. Kolikokrat smo si obupano želeli uspeha, ljubezni ali denarja, pa nam je vse spolzelo skozi prste? Prav pretirana želja naj bi bila tista, ki nas oddalji od cilja.

Ključno vlogo imajo tako imenovana nihala. To so energijske strukture – kolektivi, sistemi, ideologije –, ki nas posrkajo vase. Ko se prepiramo o politiki, ko nas posrka drama na delovnem mestu, ko nas preplavi strah, hranimo nihalo s svojo energijo. Transurfing nas uči, da izstopimo iz tega. Da ne reagiramo impulzivno. Da ohranimo notranji mir in svojo energijo usmerimo tja, kjer jo zares potrebujemo. Kako to uporabimo v praksi? Najprej opazujemo svoje misli. Ne borimo se proti negativnim, temveč jih prepoznamo in spustimo. Nato si ustvarimo 'diapozitiv' – jasno notranjo sliko želene resničnosti. Ne kot oddaljeno sanjarjenje, temveč kot občutek, da je to že del našega sveta. Pomembno je, da ne prosimo in ne moledujemo. V transurfingu ne 'želimo', ampak izbiramo. Delujemo mirno, brez notranje napetosti, kot da je cilj že na poti k nam.

S svojimi mislimi, čustvi in odločitvami izbiramo, katero različico realnosti bomo izkusili. FOTO: Minerva Studio/Getty Images

Zeland loči med zunanjim in notranjim namenom. Notranji namen pomeni trud, napor, siljenje. Zunanji namen je stanje, ko se uskladimo z izbrano različico realnosti in dovolimo, da se stvari sestavijo. To ne pomeni pasivnosti. Pomeni, da naredimo korak, a brez obupa in strahu. Transurfing nas uči odgovornosti. Ni več krivde v drugih, sistemu, okoliščinah. Mi izbiramo. Strašljivo? Morda. A hkrati osvobajajoče. Ko začnemo zmanjševati pomen stvari, ko nehamo hraniti nihala in mirno sledimo svoji viziji, se začnejo dogajati premiki. Naključja. Priložnosti. Ljudje, ki pridejo ob pravem času. Je to magija ali zgolj drugačen pogled na svet? Morda nikoli ne bomo imeli dokončnega odgovora. A če drži vsaj del njegovega učenja, nismo nemočni opazovalci. Smo srferji na valu realnosti. In vprašanje ni, ali val obstaja – temveč ali si upamo stopiti nanj.