Zakaj se sabotiramo: vemo, kaj bi nam koristilo, a vseeno naredimo nasprotno

Samopodkopavanje se lahko pokaže zelo preprosto. Odlašamo z nečim, kar nam je pomembno, ostajamo v odnosih, ki nas izčrpavajo, ali se umaknemo, ko bi lahko naredili korak naprej.

Psihološko je razlog za to pogosto v tem, da nam je znano varnejše od neznanega. Tudi neprijeten položaj je lahko za naš um manj strašljiv kot sprememba. Če smo vajeni dvomiti o sebi, je lahko uspeh celo neprijeten, ker zahteva novo podobo o sebi. ​Samopodkopavanje zato ni nujno znak pomanjkanja volje. Pogosto je poskus, da bi se zaščitili pred razočaranjem, zavrnitvijo ali izgubo nadzora. Vzorec začnemo spreminjati, ko ga opazimo brez olepševanja. Namesto vprašanja, zakaj si to vedno počnemo, si lahko zastavimo bolj uporabno, pred čim se poskušamo zaščititi. Prav v tem odgovoru se pogosto skriva odgovor.