
Galerija

Ko se želja po otroku ne uresniči tako hitro, kot smo si predstavljali, se nam lahko v glavi začne vrteti vedno isto vprašanje: »Zakaj se to dogaja meni?« Mnogi pari, ki se dolgo trudijo za zanositev, se znajdejo v začaranem krogu razočaranja, strahu in občutka, da njihovo telo ne deluje tako, kot bi moralo. Ob tem se pogosto pojavijo misli, kot so: »Morala bi biti že noseča« ali »Z mano je nekaj narobe«. Prav takšna prepričanja lahko postanejo dodatno čustveno breme, svarijo duhovni učitelji.
Prepričanje je misel, ki jo tolikokrat ponovimo, da jo začnemo doživljati kot dejstvo. Naše razmišljanje vpliva na to, kako doživljamo stres, kako se odzivamo na težke situacije in kako skrbimo zase. Ko smo dlje pod pritiskom, se v telesu sprožajo stresni odzivi, ki vplivajo na spanec, razpoloženje, energijo in splošno počutje. Tako vedno bolj spodkopavamo sami sebe, neuresničena pričakovanja pa vodijo v nenehna razočaranja.
Pri želji po otroku je stres še posebno občutljiva tema. Čakanje na menstruacijo, ponavljajoči se testi nosečnosti, pregledi in vprašanja okolice namreč lahko ustvarijo občutek, da smo ves čas v pričakovanju neke novice. Vsak mesec brez uspeha lahko prinese novo razočaranje, ker ne dosežemo cilja. Občutek, da »bi se moralo že zgoditi«, lahko človeka drži v nenehni napetosti, hkrati mora v sebi čustveno nenehno predelovati občutek neuspeha.

Pomemben korak, če želimo izstopiti iz začaranega kroga, je, da pogledamo, katere negativne in nepodporne misli se nam ponavljajo. Si govorimo, da smo neuspešni? Se primerjamo z drugimi? Imamo občutek, da nam telo nekaj dolguje? Smo jezni na svoje telo? Se sprašujemo, ali ima naše življenje sploh še smisel, če nimamo otroka? Takšne misli niso nujno resnica, ampak pogosto odraz bolečine in pritiska, ki ga doživljamo.
Pomaga lahko drugačen pogled. Namesto vprašanja »Zakaj se to še ni zgodilo?« si lahko zastavimo vprašanje: »Kaj se je v mojem življenju dogajalo v tem času?« Morda smo menjali službo, se selili, doživeli težko obdobje, žalovali zaradi izgube ali živeli pod velikim stresom. To ne pomeni, da smo sami krivi za težave z zanositvijo, ampak da lahko bolje razumemo svojo zgodbo. Sprejemanje trenutnega položaja ne pomeni, da se odpovemo želji po otroku. Pomeni le, da si priznamo, kje smo, in od tam iščemo naslednje korake. Namesto občutka nemoči lahko dobimo nazaj del nadzora. Včasih je največja obremenitev prav prepričanje, da bi morali biti v življenju nekje drugje, kot smo. Ko zmanjšamo notranji pritisk, ne rešimo nujno vseh težav, a lahko ustvarimo bolj miren prostor zase in za vse korake, ki nas čakajo.