Zimski solsticij: najdaljša noč, največja prelomnica

Enaindvajsetega decembra nas čaka trenutek, ko se dan skrajša in noč zavzame oder. Zimski solsticij je najkrajši dan in najdaljša noč leta - in hkrati tisti tihi preobrat, ko se svetloba začne vračati. Solsticij si lahko predstavljamo kot naravni gumb za ponastavitev. Ne, ker bi se čudežno čez noč vse uredilo, ampak ker nas narava sama uči ritmičnosti: zdaj je tema na vrhuncu, potem se začne počasi, skoraj neopazno, umikati. To je simbolika, ki jo zlahka prenesemo nase. Rituali, ki jih izvajamo v tem času, so še posebno močni. Lahko prižgemo svečo kot znak, da bomo svetlobo negovali, tudi ko je je malo. Naredimo lahko zimsko inventuro: zapišemo 3 stvari, ki so nam letos vzele moč, in 3 stvari, ki so nam jo vrnile.

Očistimo prostor: prezračimo, pometemo, odstranimo šaro. Ne zato, ker mora iti, ampak ker telo laže diha, ko prostor ni nasičen s predmeti. Zastavimo si namero: eno samo in jasno. Ne deset ciljev, ampak se usmerimo v eno smer. Kaj spustimo, da ne nosimo v novo svetlobo stare teže? Spustimo potrebo, da moramo vse razložiti vsem, primerjanje – ker nam krade mir, krivdo za stvari, ki jih takrat nismo znali drugače, obljube, ki smo jih dali iz strahu, ne iz srca. Če hočemo simbolno narediti piko, izvedemo preprost obred: na list napišemo, česa ne želimo več nositi, in ga varno strgamo (ali zažgemo v ognjevarni posodi). Pomirimo se lahko tudi s solsticijsko kopeljo za energijo: v toplo vodo damo pest soli in par kapljic eteričnega olja. Kopel naj spremlja jasna misel: odplakniti želimo staro leto in zastale energije. Meditacija v času najdaljše noči naj bo, da preživimo 10 minut v temi (brez telefona). Samo dihamo. Zavedajmo se, da tema ni nič strašnega, ampak nas umiri. Ritual hvaležnosti nas spomni, kaj je res pomembno. Trikrat na glas povemo: Hvala za to, kar me je spremljalo.