Ančnikovo gradišče: zavetišče, ki še danes varuje zgodbe o strahu pred Huni

Dolga stoletja je na območju Sredozemlja in dežel okoli tega velikega notranjega morja vladal Pax Romanum. Rimski mir. To se je spremenilo v začetku petega stoletja. Rimske legije niso bile več sposobne braniti vzhodne meje na Renu in Donavi. Številna ljudstva so izkoristila priložnost in vdrla na območje imperija. Najprej z namenom ropanja, nato tudi naselitve. Predvsem zaradi tega, ker so za njihovim hrbtom stali strašljivi Huni in ogrožali tako pretežno germanska ljudstva kot tudi Rimljane. Območje današnje Slovenije je bilo posebno na udaru, saj prek ozemlja teče glavna prometnica med Panonsko nižino in takrat neizmerno bogato Italijo. Vpadi tujih ljudstev so tako postali stalnica in domače prebivalstvo se je reševalo, kot je vedelo in znalo. Del se je odločil za odselitev v precej varnejša obmorska mesta, tisti, ki so ostali, pa so na izpostavljenih krajih gradili zavetišča in se vanje zatekali v času nevarnosti.

Razgled je čudovit. FOTOGRAFIJE: Janez Mihovec

Eden teh je Ančnikovo gradišče v bližini Slovenske Bistrice. Leži na višini 750 metrov nad mestom in do njega se povzpnemo tako, da premagamo kakih štiristo metrov višinske razlike. Izhodišče je predmestje Zgornja Bistrica. Od tu pridemo do gradišča na dva načina. Eden je prek vasi na pobočju nad potokom Bistrica, druga pot pa pelje skozi Bistriški vintgar. V obeh primerih do gradišča potrebujemo uro in pol hoda. Prek vasi vodi sprehajalna pot, tista skozi Vintgar pa je nekoliko bolj zahtevna, a jo lahko prehodi tako rekoč kdor koli.

Vidni so ostanki obzidja.

V bližini zavetišča je manjša razgledna ploščad, od koder se odpre lep razgled po valovitem svetu Štajerske. Gradišče je dobrih sto metrov proč nad strmimi soteskami vintgarja na manjši vzpetini. Že tisočletje in pol je minilo, odkar je bilo zavetišče opuščeno, ohranili so se predvsem temelji. Ne toliko zgradbe, ki so nekdaj stale znotraj kamnitega obzidja, pač pa temelji obodnega zidu.

To je bil nekoč vhod.

Ob Ančnikovem gradišču stojita manjša brunarica in informativna tabla, ki nam pojasni gradnjo gradišča, bivanje nekdanjih prebivalcev tega območja, njihov politični položaj in prizadevanja, da se gradišče ohrani tudi za naše zanamce.

Vzpon do gradišča je vrnitev tisočletje in pol nazaj v zgodovino, ko je življenje postalo nevarno in so se prebivalci poskušali zavarovati, kot so vedeli in znali. Tudi z gradnjo tovrstnih zavetišč.

Ob gradišču stoji manjša brunarica.