Cerkev skriva ostanke rimskega pokopališča

V antičnem obdobju je bila podoba Ljubljanskega barja čisto drugačna. Sedanjo veliko ravnino je pokrivala velika vodna površina, ki se je razlezla ob vsakem večjem deževju na površino dvesto kvadratnih kilometrov. Trajalo je do konca 18. stoletja, da so med Ljubljanskim gradom in Golovcem izkopali Gruberjev prekop, in šele takrat je nekdanje močvirje dobilo današnjo podobo. Močvirje je bilo kljub dejstvu, da leži ob glavni prometnici med Panonsko nižino in Italijo, zelo težko prehodno. Poti sta vodili ob njenem severnem in južnem obrobju.

Na območju Iga je bila rimska naselbina. Svoj obstoj dolguje Ižanski ravni, ki jo je ustvarila reka Iška. Ta je ob prihodu iz vintgarja na ravnino s seboj prinesla obilo proda in teren dvignila nad nivo močvirja. Seveda so njene prednosti opazili tudi naši predhodniki. Pred Igom so bila kolišča, ilirska in keltska naselja. Rimska naselbina je živela do petega stoletja, ko jo je selitev narodov opustošila in poslala v pozabo. Za naselbino so ostali številni ostanki, tudi na območju nekdanjega pokopališča. Ostanke najdemo vzidane v župnijski cerkvi, ogledamo si lahko tudi nagrobnik Stari dedec. Nagrobni kamen je ostal tam, kjer je bil. Bil je priročno vklesan v precej veliko skalno gmoto in se je ohranil do današnjega dne.

Cerkvena ladja in rimski spomeniki ob straneh

Cesta proti vintgarju nas vodi še v Iško vas, kjer najdemo starodavno cerkvico svetega Mihaela. V pisnih virih je prvič omenjena davnega leta 1353, njene korenine pa segajo v 13. stoletje ali celo v konec 12. stoletja. Sedanja cerkvena stavba je kombinacija treh velikih evropskih arhitekturnih slogov, romanike, gotike in baroka. Veliko za sorazmerno majhno zgradbo. Slovenci smo ob naselitvi po odhodu Rimljanov hitro opazili prednosti vršaja Iške in vasi ob južnem robu barja imajo tisočletno zgodovino. Kot gradbeni material so za zidavo cerkvice v visokem srednjem veku porabili množico rimskih kamnov, ki so v davnini označevali grobove staroselskih poganskih Ižancev. Pravi zaklad pa najdemo v notranjosti cerkve. Ključ z lepo besedo poberemo pri najbližji hiši, in ko odpremo vrata, v polmraku na obeh straneh cerkvene ladje opazimo lapidarij. Gre za zbirko rimskih nagrobnih spomenikov, ki so jih začeli v bojazni pred dokončnim propadom po letu 1957 zbirati na tem mestu.

Starodavna cerkvica je prava zakladnica. Poznosrednjeveške freske na severni in južni ladijski steni se ubrano skladajo z rebrastim obokom prezbiterija, ki ga zapolnjuje baročni leseni zlati oltar.

V času turških vpadov je bilo območje Iga neprestana tarča ropanja. Ljudje so se znašli, kot so vedeli in znali. Cerkvico je nekdaj krožno obrobljal obodni zid in je predstavljal protiturški tabor. Do današnjega dne je že bolj ali manj izginil. Sprehod od Iga do Iške vasi je dolg tri kilometre in nas popelje skozi tisočletno zgodovino, od časov koliščarjev do srednjeveške cerkvice v novodobnem naselju.