Obvezen je tudi sprehod skozi barvite bazarje. FOTOGRAFIJE: Mitja Felc
Deviški stolp je skrivnostna utrdba, obdana s številnimi legendami.
Muzej preprog in znameniti Ognjeni stolpi, nekakšen zaščitni znak Bakuja
Območje blatnih vulkanov ponekod spominja na lunino površje.
Promenada leži kar 28 metrov pod morsko gladino.
Verjetno ni svetovne prestolnice, kjer bi se tako čudovito zlili pestra zgodovina in sodobna arhitektura, kakor to ponuja Baku, glavno mesto Azerbajdžana, edinstvene lokacije med Evropo in Azijo. Mesto je presenetljivo čisto in varno. Presežnikov je res veliko, ne gre pa ob tem zanemariti podatka, da je edina prestolnica, ki leži pod morsko gladino. Ko se sprehajate ob tamkajšnji obmorski promenadi (Baku Boulevard), ste kar 28 metrov pod morsko gladino. Dolg sprehajalni pas ob Kaspijskem jezeru s številnimi vrtovi, kavarnami, muzeji in razglednim kolesom je ena od številnih turističnih posebnosti. Ne rečejo mu zaman mesto ognja in vetra, saj dobesedno leži na nafti in plinu, veter, ki je tam bolj kot ne stalnica, pa ob hladnih dnevih še dodatno zniža občutek temperature, medtem ko v poletni pripeki še kako prija.
Blato namesto lave
Dokaz, da so tla pod Azerbajdžanom še kako aktivna, so tudi številni blatni vulkani, mnogi od njih so blizu Bakuja. Od kakšnih 700, ki bruhajo po vsem svetu, jih je kakšna polovica v Azerbajdžanu, in sicer jih je večina prav ob Kaspijskem jezeru. Razlog za ta pojav je mešanica plinov, ki se iz notranjosti Zemlje dviga skupaj z drobni delci gline in mulja, ki se nato na površju mešajo v blatno maso. Ta se kopiči v obliki stožcev, ki so podobni vulkanskim, iz njih pa občasno bruhne blato namesto lave.
Čeprav se v zahodnih virih pogosto navaja vrtina v Pensilvaniji kot začetek svetovne naftne industrije, je dejansko tehnično in zgodovinsko prvo izvrtal ruski inženir Ivan Mirzojev pri Bakuju v okviru takratnega ruskega cesarstva, in sicer že leta 1846. Na obrobju mesta ta še danes stoji in velja za eno od številnih znamenitosti. In prav črno zlato je odgovorno, da Kaspijsko jezero vsaj v Bakuju in bližnji okolici lahko le opazujete. V preteklosti (zlasti v sovjetskem obdobju) so industrijske odpadke, vključno z naftnimi derivati, pogosto izlivali neposredno v jezero, še danes je v okolici veliko naftnih črpališč, kar vse vpliva na kakovost kopalne vode.
Staro mestno jedro Icherisheher je pod okrilje vzel tudi Unesco, edino, kar morda nekoliko skazi res lepo ohranjene in obnovljene stavbe, so kajpada po domače speljani električni kabli. Sprehod po tlakovanih ulicah vas popelje stoletja nazaj, in sicer mimo tradicionalnih hiš in trgovin. Prav tu se kaj hitro pokaže vpliv zahodnega sveta, saj je videti veliko trgovin z znanimi (tudi prekleto dragimi) blagovnimi znamkami.
1846. so odprli
prvo industrijsko naftno vrtino.
Med kulturnozgodovinskimi zgradbami izstopata Deviški stolp, skrivnostna utrdba, obdana s številnimi legendami, ter Širvanšahova palača, ki velja za srednjeveški biser islamske arhitekture. Prav od promenade ali starega mestnega središča se ob pogledu proti hribu vidi spoj starega in novega. Ognjeni stolpi (Flame Towers) so trije moderni nebotičniki, ki simbolizirajo ogenj in se s tem poklanjajo ognjeni kulturi Azerbajdžana. Prav ti veljajo za najprepoznavnejši objekt Bakuja, zvečer pa zasvetijo (tudi) v barvah ognjenih plamenov. Ob promenadi je Muzej preprog (Carpet museum), zanimiva ni le njegova notranjost, temveč že zunanjost, saj zgradba spominja na zvito preprogo.
Nedvomno še bolj impozanten – tako na zunaj kot znotraj – je Heydar Aliyev center. Ikonična futuristična stavba, ki jo je zasnovala iranska arhitektka Zaha Hadid, je ime dobila po najprepoznavnejšem političnem voditelju v zgodovini države. Bil je tretji predsednik Azerbajdžana (1993–2003) in ima osrednjo vlogo v sodobni azerbajdžanski zgodovini, zato velja za očeta naroda.
Copyright © Slovenske novice 2025. Vse pravice pridržane.
