Gradovi Ludvika II. Bavarskega postali del svetovne dediščine

Unesco je minuli konec tedna na svoj seznam svetovne dediščine uvrstil slovite gradove kralja Ludvika II. Bavarskega, zgrajene v drugi polovici 19. stoletja. Poleg pravljičnega Neuschwansteina je pristojni odbor Organizacije združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (Unesco) na seznam dodal še gradova Herrenchiemsee in Linderhof ter kraljevo rezidenco Schachen.

Gradovi, postavljeni v idilično okolje bavarskih Alp, so že dolgo magnet za turiste – lani so jih privabili več kot 1,7 milijona, med njimi številne iz tujine. Za vpis na Unescov seznam svetovne dediščine so si pristojni prizadevali že dolgo.

Versajski Herrenchiemsee; francoski sončni kralj Ludvik XIV. je bil eden največjih vzornikov Ludvika II. Bavarskega. FOTO: Michaela Stache/AFP

Ludvik II. Bavarski VIR: Ferdinand von Piloty/Wikimedia Commons, javna domena

»Za naše pravljične gradove se je uresničila pravljica,« je ob objavi novice na družbenem omrežju X zapisal bavarski premier Markus Söder. »Vključitev palač na seznam svetovne dediščine je izjemen poklon tem impresivnim krajem. Vse so arhitekturne mojstrovine in pričajo o umetniški domišljiji, pa tudi o ekscentričnosti pravljičnega kralja,« je povedala Maria Böhmer, predsednica nemške komisije Unesca.

Najbolj obiskani grad v Nemčiji

Gradove je v drugi polovici 19. stoletja dal zgraditi bavarski kralj Ludvik II., njihov namen pa je bil vzbuditi občutja srednjeveške romantike in fantazije. Najbolj obiskani grad v Nemčiji je Neuschwanstein, ki leži na 200 metrov visoki skalnati vzpetini. Njegove osrednje sobane krasijo poslikave iz nemških in nordijskih legend, ki so navdihnile tudi skladatelja Richarda Wagnerja, ki ga je Ludvik radodarno podpiral.

Leta 1845 rojeni Ludvik je bil član plemiške rodbine Wittelsbach, ki je v obdobju 1180–1918 vladala na Bavarskem. Za bavarskega kralja je bil ustoličen 10. marca 1864, 9. junija 1886 pa mu je bila odvzeta pravica do vladanja. Štiri dni pozneje se je utopil v Starnberškem jezeru. O okoliščinah njegove smrti krožijo različne teorije. V jezeru so ga namreč našli mrtvega skupaj z zdravnikom Bernhardom von Guddnom; uradna razlaga je bila samomor, pri čemer naj bi ga zdravnik poskušal rešiti in tudi sam utonil. Vendar je bila ta razlaga deležna številih dvomov že kmalu po smrti in tako so številni domnevali, da je bil 40-letni Ludvik II. umorjen.