Grmada: raj za planince in kolesarje (FOTO)

Ob lepem dnevu zime je potep po Polhograjskem hribovju prava izbira. Grmada s svojimi 898 metri je v takšnih dnevnih dobesedno oblegana. Z vseh strani se na razgleden vrh vzpenja množica obiskovalcev. Nič čudnega, saj so na vrh speljane markirane poti z vseh strani: s strani Škofje Loke po dolini potoka Hrastnica. Pot nas popelje mimo starodavne cerkvice svete Jedrti pod pobočji Tošča do turistične kmetije Gonte in potem na sam vrh. Druga pot nas popelje iz Polhovega Gradca mimo nekdanje graščine grofov Glagajanov, po samotnih zaselkih nad divjo dolino Mačkovega grabna in še ene prelepe cerkvice svete Uršule, prilepljene na pobočja Grmade. Tretja pot, morda najbolj obiskana, je tista iz Medvod po dolini Ločnice. Zapeljemo se do gostilne Legastja, pa mimo zapuščenega mlina in do nekakšne kotline sredi doline po imenu Knapovže. Vse do sredine 20 let je bil tam čisto pravi rudnik svinca, cinka in živega srebra. Tudi ta pot nas popelje do Gont in potem na sam vrh.

Grmada je geološko nekoliko drugačen vrh kot drugje na Gorenjskem. Sestavljen je namreč iz dolomita, precej odporne kamnine, na kateri rastline le slabo uspevajo. Vsa okolica Grmade je prekrita z gostimi gozdovi, kjer se le tu in tam pojavljajo krčevine hribovskih kmetij, Grmada pa je le slabo porasla, polna je pečin in skalovja, kot bi bili na kakšnem dvatisočaku. Zato pa je razgled toliko lepši in se vidi daleč naokoli. Kot zanimivost: nenavadno goro so že pred dvema stoletjema v času Ilirskih provinc opazili Napoleonovi francoski vojaki. Če Grmado pogledaš iz Ljubljane, se ti pred očmi pokaže vznak položen obraz, ki je še kako podoben obrazu nekdanjega francoskega kralja Ludvika XVI. Prav tistega, ki je tako nesrečno izgubil glavo pod giljotino v času francoske revolucije. Brez kakšne posebne domišljije so jo tako imenovali prav po njem.

Za vsakega kaj zanimivega

Dandanes nas na vrhu pričaka vpisna knjiga in plošča s smerokazi v vse smeri, ki nam prikaže imena sosednjih vrhov. Okrog in okrog hriba je speljana tudi krožna pot, ki nam omogoči, da obidemo njena pobočja in si naredimo pohod, ki traja precejšen del dneva. Vsekakor si lahko ob koncu takšnega izleta privoščimo počitek in okrepčilo v eni izmed številnih gostišč v bližini. Grmada je kot narejena za lep nedeljski izlet.

Vendar pa ni bilo vedno vse tako idilično. Najhujšo preizkušnjo je območje doživelo 8. avgusta 1924. Datum je za prebivalce sinonim za popolno katastrofo. Tega dne se je vse postavilo na glavo. Proti večeru se je nad vrhom Grmade utrgal silovit oblak in v nekaj sekundah je bilo vse pod vodo. Kot po ogromni drči je voda drvela na vse strani. Opustošila je dolino Hrastnice, Ločnice in Mačkovega grabna in vzela 17 življenj. Opustošenje je bilo tako grozovito, da je na obisk in pomoč prišel sam tedanji jugoslovanski kralj Aleksander. Dandanes je potep po Grmadi preprosto čudovit. Za planince je po vrhovih speljana vrsta planinskih poti, za gorske kolesarje je to čisto pravi raj, saj je vsepovsod speljanih kup gorskih cest in kolovozov. Tudi v zimskem času, ko so poti zasnežene. Za vsakega se torej najde kaj zanimivega. Tudi pozimi, ko je območje v zadnjih letih postalo pravi magnet za turne smučarje.

Pot nas pripelje do Gont in potem naprej na vrh. FOTO: Janez Mihovec

Kmetija nad Mačkovim grabnom FOTO: Janez Mihovec

Na vrhu je prelepo. FOTO: Janez Mihovec

Pogled proti zahodu FOTO: Janez Mihovec

Na vrhu nas pričakata vpisna knjiga in plošča s smerokazi v vse smeri, ki nam prikaže imena sosednjih vrhov. FOTO: Janez Mihovec