Ideja za izlet: Grad Kunšperk, kraljevi hrib na skalni polici (FOTO)

Slovenija je posejana z gradovi. Nekateri so se skozi stoletja obdržali v skorajda neokrnjeni podobi, drugim sreča ni bila naklonjena in so se spremenili v ruševine, ki jih prerašča gozd. Eden zadnjih je žal Kunšperk, Kraljevi hrib, katerega mogočne grajske ruševine še danes stojijo na skalni polici nad trgom Kunšperk v Občini Bistrici ob Sotli.

Grad Kunšperk je bil pozidan že v začetku 12. stoletja, ko naj bi bil njegov lastnik svobodni gospod Oton Ehrnegg. Listine pričajo, da je dal leta 1173 krški škof Henrik prvotni grad porušiti zaradi spora z Ehrneškimi, ki izvirajo iz Velikovca na Koroškem.

Svet nad Sotlo

Danes vidimo le še ruševine.

Novi grad so pozidali med 1167. in 1174. in ga upravljali do konca 14. stoletja gospodje Kunšperški. Ti so s svojimi vitezi na gradu gospodovali do leta 1395, ko ga je vitez Andrej izročil Hermanu I. Celjskemu.

Do leta 1456 je bil v lasti Celjskih grofov, nato so ga upravljali krški škofje in pozneje deželnoknežji oskrbniki in zakupniki. Leta 1458 ga je dobil v deželnoknežji fevd Gašper Esenkover, leta 1465 ga je kupil krški škof, ki je imel na gradu razne oskrbnike, najdlje rodbino Gall – do leta 1575. Leta 1586 je grad in gospoščino kupil Sigmund Tattenbach. Tattenbachi so od 1608. tudi lastniki Bizeljskega gradu. Kot poznejši lastniki se omenjajo grofica Walburga, rojena Tattenbach 1749., M. J. grof Wildenstein 1764., grofica M. Dietrichstein 1803., F. Hirschhofer 1820. in knez Windischgrätz 1858., ki je bizeljsko gospoščino združil s kunšperško. Rodbina Windischgrätz je bila lastnica gradu do konca druge svetovne vojne. Grad je začel razpadati v 17. stoletju.

Sprehod do gradu

V povezavi z njim je ohranjenih več legend, med katerimi je znana ta, da je kunšperški vitez Kuno z oboroženimi hlapci napadel Cesargrad v soseščini in pobil viteze templarje in grad požgal. Po njegovi nesrečni smrti po zavzetju gradu so njegovi oboroženci požgali še grad Kunšperk.

Sprehod do gradu je sprehod po gričih nad mejno reko Sotlo. Po kolovozu v hrib, pa do križišča, kjer nas smerokazi usmerijo na desno. Nato pa še nekaj minut in pred nami se odpre pogled na zaraščene ruševine. Nekako se da stopiti v grad in sprehoditi po njem. Ohranjeni so obodno zidovje, palacij in grajska kapela. Kunšperk je bil nekdaj mogočna zgradba. A to je preteklost. Nemo zidovje je le še spomin na nekdanje čase.

Sprehod do gradu je sprehod po gričih nad mejno reko Sotlo.