Ideja za izlet: jezerce v senci Krima

Trideset kilometrov dolga reka Iška je nekoliko nenavadna. Izvira pod Notranjsko planoto in teče naravnost proti severu. Zaradi ugrezanja Ljubljanskega barja si je v svojem zgornjem delu pot utrla skozi tudi do 400 metrov globoko sotesko. Pri Iški vasi se razlije po ravnini in tvori rodovitni vršaj. V tem delu njenega toka se njene vode začno izgubljati med prodom in po tistem, ko pri Tomišlju pridejo na pravo barje, preprosto izginejo v suhi strugi, dokler se pri Črni vasi ne izlijejo v Ljubljanico.

Prečudovito je jutro na Ljubljanskem barju. FOTOGRAFIJE: Janez Mihovec

Tokrat se ob njenem toku odpravimo od izliva proti jugu. Iz Ljubljane se odpravimo proti Podpeči, a še prej med Črno vasjo in Lipami zavijemo levo ob njenem toku, ki teče kot puščica prek Barja.

V sušnih poletnih dnevih je njena struga skorajda suha. Le tu in tam v barjanskih oknih na površino priteče podtalnica. Del nekdanjega močvirja je zaščiten kot Iški morost in prek njega je speljana Koščeva učna pot. Tu je nekdaj tekla stara vodna pot Iške, ki se ni izlivala v Ljubljanico, ampak je tekla proti vzhodu v Ižico. Šele leta 1868 so izkopali današnjo ravno strugo in z njo omogočili lažjo osušitev močvirnih travnikov in polj. Leta 2014 so ob njej odprli naravoslovno učno pot z imenom Pot ob reki Iški Okljuk, ki je dolga 13 kilometrov in si jo najlažje ogledamo s kolesom. 11 informativnih tabel nam predstavi zanimivosti reke in barja.

Na prodišču Iške so širna polja.

Makadamska cesta nas popelje do glavne prometnice med Vrhniko in Igom, a jo le prečkamo in se usmerimo pod pobočja Krima, ki se kot nekakšna temna gmota dviga nad pokrajino. Peljemo se mimo vasi Tomišelj, Vrbljene in Strahomer že čisto pod planoto. V Strahomerju zapustimo vodni tok Iške, ki zavije proti Iški vasi, in se po makadamski cesti popeljemo še naprej proti jugu. Čisto na koncu poti pa je pravo presenečenje: kar naenkrat se pred nami pokaže dva hektarja velik ribnik Strahomer. V ozki zajedi pod planoto jezero, ki doseže globino dobrega metra, ni moglo nastati samo od sebe. Pod hribi so vode nanesle v zgodovini velike količine gline. Ta se je izkazala kot odličen gradbeni material in po desetletjih kopanja so bila tla izčrpana. Po prenehanju kopanja je nastalo kotanjo zalila talna voda. Jezero, v katerem mrgoli rib, upravlja Ribiška družina Barje. Okoli njega vodi sprehajalna pot, postavljenih je nekaj klopc, presežki vode pa odtekajo iz njega v obliki potočka.

Ribnik Strahomer je bogat z ribami.

Zapustimo torej hrup glavnega mesta in se odpravimo na dolgo pot prek ravnin Barja, skozi vasi pod Krimom do ribiškega raja pod gmotami Krima, ki se pne visoko nad ribnikom.