
Pogled na Bohinjsko jezero FOTOGRAFIJE: Janez Mihovec

Naš cilj, planina Suha, je kot na krožniku globoko spodaj.

Na planino

Še danes je živa.

Na njej je več koč.

Tam se pasejo krave.






Nad Bohinjsko kotlino se kot orjaška stena dviga venec gora Bohinjsko-Tolminskega gorovja, ki se vleče skorajda natančno v smeri od vzhoda proti zahodu. Začne se na Jelovici in teče prek Ratitovca, Soriške planine, Črne prsti, Rodice in Vogla vse do Bogatina, kjer so gore že v jedru Julijskih Alp. Na obeh straneh grebena najdemo planine, na katerih so nekdaj, na številnih pa še danes pasejo živino. Danes se odpravimo na planino Suha.
Bohinjsko jezero leži na višini dobrih petsto metrov in zato se zde gore nad njim skorajda nedosegljivo visoko. Pot si lahko skrajšamo in se z vzpenjačo povzpnemo na smučišče Vogel. S tem si prihranimo 1000 metrov vzpona in tri ure naporne poti.
Zapustimo zgornjo postajo vzpenjače in se prek smučišča dvignemo proti Šiji. Vrh v grebenu gora ima 1880 metrov. Tik pod njegovim vrhom se markirana pot odcepi na levo proti Rodici. Kar nekaj časa se je treba vzpenjati in spuščati po grebenu. Rodica je 1966 metrov visok markanten vrh na grebenu, a mi se že nekaj prej odcepimo z glavne poti in se začnemo spuščati. Naš cilj, planina Suha, je kot na krožniku globoko spodaj. Z vseh strani se na širno uravnavo spušča več hudournikov, ki se ustavijo na planini. Na njej stoji več pastirskih stanov, ki so brez posebnega reda razmetani po planini. Kar nekaj časa se spuščamo do planine na nadmorski višini 1385 metrov. Nahaja se v nekakšnem amfiteatru med vrhovi Vrh Okroglice, Špik, Mala Rodica, Debeli vrh. Tisto, kar pride prav, pa je pipa s pitno vodo, ki nam pomaga, da se odžejamo ob vročih dnevih.
Planina je še danes živa in po njej odmevajo zvonovi krav na paši. Ni lepšega kot poležavati na širnih pašnikih visoko nad jezerom. Ker bi se bilo škoda vrniti po isti poti, spust nadaljujemo v dolino Save Bohinjke. Pa je potrebnega kar nekaj truda, da se spustimo do Ribčevega Laza, vasice tik ob jezeru.
Od gornje postaje vzpenjače do planine potrebujemo dobri dve uri, še dobri dve pa za vrnitev do jezera. Vso pot so Julijske Alpe pred nami kot na dlani. Sprehodimo se po širni pašni planini in se nato spustimo po gozdovih nazaj do Bohinjskega jezera, vrnemo se v turistični kraj, kjer samoto zamenja množica ljudi, ki prihajajo z vsega sveta.