Ideja za izlet: po izgubljeni cesti nad Trento

Stoletja je bila dolina zgornje Soče skrit in nedostopen svet. Vanj so zašli le tisti, ki so živeli v teh prelepih, a divjih in revnih krajih. Najprej so bili to rudarji, ki so sledili najdiščem železove rude. Po njih je dolina dobila tudi svoje ime, saj so prišli iz Trentina, današnje severne Italije. Ko je rude zmanjkalo, so ostali le še pastirji živine, saj razen nekaj manjših vrtov v tem gorskem svetu nikdar ni bilo prostora za njive in travnike.

Pot med borovjem je tu in tam težko prehodna

V času med prvo in drugo svetovno vojno je to območje zasedala Italija, ki je v Jugoslaviji videla svojega glavnega sovražnika. Mejo so leta 1920 določili z rapalsko pogodbo, a z njo ni bil nihče zadovoljen. Obe strani sta samo čakali na prvo priliko, da uresničita svoje revizionistične želje, in utrjevali vsaka svojo stran meje v pričakovanju spopada. Tudi v visokogorju Julijskih Alp. Kadar pridejo na plan interesi vojske, stroški niso več pomembni. Dva kilometra južno od vasi Trenta ob cesti opazimo znak za Berebico. V letih tik pred začetkom druge svetovne vojne so visoko v pobočje pod Trentarskim Pelcem in Srebrnjakom zgradili cesto do Stare Utre na planini Berebica. Cesta ni kar tako: v štiriindvajsetih serpentinah se dvigne 900 višinskih metrov in je dolga devet kilometrov. Tudi po devetih desetletjih je presenetljivo dobro ohranjena. Enakomerno široka makadamska cesta ima pri strani urejeno odvodnjavanje, na vseh strmih delih jo varujejo podporni zidovi in je še danes prevozna. Ne sicer z osebnimi avtomobili, a traktorji in štirikolesniki z njo ne bodo imeli posebnih težav.

Za vzpon potrebujemo skorajda štiri ure, po prvi uri pa lahko srečamo enega najbolj zanimivih prebivalcev doline. To je čisto pravi samotar Alojz Hosnar. Štiriinosemdesetletnik kot čisto pravi puščavnik živi v hiški visoko nad dolino. Dobrodušen in zgovoren možak se ima prav lepo in je vesel obiska. Je prava zakladnica idej, pozna celo dolino in je zadovoljen sam s sabo, da bolj ne bi mogel biti. Človek se res vpraša, ali je način življenja, ki ga živimo meščani, res tisti pravi in najbolj ugoden.

Za vzpon potrebujemo skorajda štiri ure

Po štiriindvajseti serpentini se vozna pot konča. Cesta se nadaljuje na desno pod ostenji Srebrnjaka in Trentarskega Pelca; je izpostavljena in na precejšnih delih so jo podori že precej zdelali. Kljub temu je prehodna in nas popelje do lovske koče na Berebici. Saj ne bi moglo biti lepše: širna planina, lesena koča, pogled na gore vse naokoli in čisti mir.

S planine se lahko sprehodimo do petnajst minut oddaljenega vrha Za Glavo. Pot vodi med borovjem in je tu in tam težko prehodna. Z njenega vrha se odpre prelep razgled na gore osrednjih Julijskih Alp.

Vzpon po stari italijanski cesti je samotni vzpon v skoraj neznane, a lepe kotičke Triglavskega narodnega parka, kjer doživimo mir, na poti srečamo kakega modrasa, dan pa nam polepša Alojz Hosnar.