

Pokriti mostovi so prava paša za oči. FOTOGRAFIJE: Janez Mihovec

Les ščiti streha.

Cerkev Svetega križa leži nekoliko od rok in daleč stran od radovednih oči.

Čudoviti pogled po Škofjeloškem hribovju




Za Škofjo Loko se dolina reke Sore razdeli na dva enakovredna dela. Na severni strani je Selška dolina, na južni Poljanska. Podoba obeh dolin je idilična slovenska krajina. Druga za drugo si slede vasi na dnu doline in samotne kmetije na pobočjih hribovja, katerega vrhovi so kronani s podeželskimi cerkvicami. Pri Poljanah se Poljanska dolina nekoliko odpre in naselje je središče gornjega dela doline. Poljansko Soro na tem mestu prečka kopica mostov, ki so vredni ogleda prav zaradi tega, ker so nekoliko nenavadni. Most je namreč dragocena gradnja, ki jo je treba pametno upravljati. Ni druge, kot da so oporniki betonski zaradi neizmerne sile vode, saj reka dostikrat prav nekontrolirano poplavlja in ruši vse pred seboj. Z voziščem je nekoliko drugače in zaradi varčevanja je bilo nekdaj leseno na železnih nosilcih. Tako so graditelji po eni strani precej privarčevali, po drugi strani pa je bil les izpostavljen vremenu. Življenjsko dobo tovrstnih mostov so podaljšali z izdelavo strehe nad njimi.
Dandanes so mostovi v veliki večini v celoti betonski, a nekatere stare gradnje so se še ohranile. Kar veliko takšnih se je ohranilo v Poljanski dolini. Morda najlepši je tisti v Žabji vasi, nekaj kilometrov nad Poljanami. Nekoliko odročen most je prava paša za oči in podoba prejšnjih časov.


Nekatere stare gradnje so se še ohranile.

Ob glavni cesti si lahko pot podaljšamo še do cerkve Svetega križa. Druga svetovna vojna Poljanam ni prizanašala in župnijska cerkev je bila požgana ter porušena. Do zgraditve nove je po vojni minilo kar precej let in tačas je vlogo župnijske cerkve opravljala prav cerkev Svetega križa, ki sicer leži nekoliko od rok in daleč stran od radovednih oči. V naselju Brezje zavijemo na poti iz Škofje Loke ostro na levo in cesti sledimo po dolini navkreber in nato po serpentinah. Pot nas popelje mimo samotne kmetije na greben, pokrit s travniki. Na njem najdemo slikovito cerkvico iz 17. stoletja. Nobene predhodnice ni imela, zato je že zgrajena v baročnem slogu, prav takšna pa je njena notranjost.
Ob precej veliki cerkvi je bila pred dvema stoletjema postavljena precej velika Marijina kapela. Nekdaj je bila to priljubljena romarska pot. Cerkev Svetega križa stoji na pobočju nad dolino Poljanske Sore. V nasprotju s številnimi drugimi cerkvami stoji nekoliko stran in je z dna doline ne moremo videti. Se pa z njenega dvorišča odpre lep razgled po Škofjeloškem hribovju in nas vabi, da se sprehodimo po prelepem slovenskem podeželju.
Cerkev Svetega križa je zgrajena v baročnem slogu.