
Tok reke je bil že davno tega reguliran in ostanki pristanišča so danes več kilometrov proč.

Informativna tabla

Ostanki nekdanje naselbine

Tu je bilo nekoč rimsko pristanišče. FOTOGRAFIJE: Janez Mihovec




V antičnem obdobju je bila reka Sava izjemno pomembna prometnica. Ceste so šele nastajale in prevoz po vodi je bil daleč najugodnejša možnost. Reka Sava in njeni pritoki so tako od nekdaj igrali posebno pomembno vlogo. Pa vendar ni čisto enostavno. Šele pri Krškem se reka, ki od današnje Litije teče po seriji sotesk, razlije na širno polje in svoj tok pelje po ravnini vse do izliva v Donavo v današnjem Beogradu. Neviodunum je bil prvi oziroma zadnji kraj pred soteskami.
Neviodunum, kar pomeni Novo mesto, je bil rimska naselbina na območju današnjega kraja Drnovo na Krškem polju. Območje so Rimljani na svoji poti proti Panoniji osvojili leta 35 pred našim štetjem. V tem kraju so predhodno živeli Kelti, in sicer pleme Latobiki. Tem ni preostalo čisto nič drugega, kot da se s pomočjo trgovine, diplomacije in pod vojaško prisilo priključijo rimskemu imperiju. Neviodunum je bil sprva vojaška postojanka, pozneje pa je uprava prešla v civilne roke, saj je bila nova meja na Donavi, daleč na vzhodu.
Nekdanje mesto je prerasel gozd, in tako je utonilo v pozabo, dokler ga niso ponovno odkrili arheologi.
V vasi Drnovo tako stopimo na rob vasi in pred nami se pojavijo ostanki nekdanjega rimskega pristanišča. Človek bi pričakoval, da kje v bližini še teče Sava, a ni tako. Tok reke je bil že davno tega reguliran in ostanki pristanišča so danes več kilometrov proč od reke. Ob nahajališču najdemo informativno tablo, in ta nas pouči, da so bili med arheološkimi izkopavanji najdeni tržni prostori in skladišča, opekarske in lončarske delavnice. Manjkalo ni niti kopališče, pa vodnjaki, stanovanjske stavbe z mozaiki in vodovod. Ob robu nekdanjega mesta je njegovo grobišče. Na njem so bile številne žare v obliki hiš, pogosto s petelinom na strehi. Prebivalci so res postali prebivalci imperija, a še vedno so pod novo vladavino ostali Kelti.
Sprehodimo se torej po nekdanjem mestu na dveh terasah. Na prvi ob cesti so ostanki nekdanje naselbine, na drugi nekoliko nižje pa nekdanjega pristanišča. To je delovalo stoletja vse tja do prihoda barbarov z vzhoda v petem stoletju. Takrat so prebivalci mesto zapustili in se preselili s prometne poti v zavetje okoliških gričev. Nekdanje mesto je prerasel gozd, in tako je utonilo v pozabo vse do trenutkov, ko so ga ponovno odkrili arheologi.