Ideja za izlet: zaraščene ruševine starodavnega gradu na Dolenjskem (FOTO)

Za grad sem slišal v davni mladosti. Pisatelj Josip Jurčič je imel šele 18 let, ko je sredi 19. stoletja spisal avanturistično povest Jurij Kozjak. Po spletu okoliščin, družinskih sporih in konfliktu s Cigani mladega sina lokalnega graščaka ugrabijo in prodajo v daljno Turčijo. Dve desetletji pozneje se vrne na čelu vojske janičarjev, da bi izropal že davno pozabljene domače kraje. Sledi veliko avantur, na koncu se zgodba srečno konča. Krivci so kaznovani, sin pa se vrne domov v okvir svoje prave družine in vere.

Jurčič je pri pisanju povesti uporabil lokalne legende in tudi gradove, ki obstajajo oziroma so obstajali na območju Muljave v srcu Dolenjske. Naenkrat pa sem se zavedel, da matični grad v povesti, Kozjak, tudi dejansko obstaja. Bolje rečeno – njegove ruševine na vrhu skalne kope nad vasjo Dolenje Selce pri Dobrniču na Dolenjskem.

Ostale so le še ruševine.

Srednjeveški grad je bil pozidan po letu 1250, prvič pa omenjen šele stoletje pozneje kot Castrum Cozyak. Janez Vajkard Valvasor je v svojih zapisih navajal, da je bil že leta 1274 lastnik vitez Ulrik Kozjaški. Sprva je posest spadala v šumberško gospostvo, nato pa so goriški grofje dali pozidati grad, kar je pomenilo izločitev iz Šumberka. Zadnji lastnik gradu naj bi bil po Valvasorju Ludvik Kozjaški, ki so ga leta 1475 ujeli Turki. Družina ga je že čez eno leto odkupila od Turkov za 2000 goldinarjev, a naj bi kmalu po vrnitvi umrl. Pred izpustitvijo naj bi ga namreč Turki zastrupili.

Grad je bil dvonadstropna stolpasta stavba

Po izumrtju Kozjaških so grad podedovali njihovi sorodniki Sauerji. Prvi znani lastnik iz te rodbine je Pankracij Sauer, ki je bil lastnik med letoma 1540 in 1550, med letoma 1555 in 1556 je znan lastnik njegov sin Jurij Sauer, leta 1576 Jošt Sauer, leta 1588 Jošt in Jurij Sauer, med letoma 1594 in 1599 je bil lastnik Janez Ludvik Sauer. Od zadnjega lastnika iz rodbine Sauer, Franca, je leta 1611 grad odkupil njegov svak Janez Friderik pl. Ravbar in ga leta 1619 izročil svojemu bratu Janezu Ludviku Ravbarju. Okoli leta 1689 je Kozjak odkupil knez Franc Ferdinand Auersperg, ki je gospoščino združil s Šumberkom. Grad so delno opustili konec 17. stoletja in začel je propadati. Najverjetneje je bil v celoti opuščen šele v začetku 19. stoletja, po drugi svetovni vojni pa ga je Ivan Komelj opisal kot popolnoma zaraščen kup kamenja.

Na robu pašnika

Danes je ohranjenega le še nekaj obzidja ter osrednjega poslopja. Zelo vidni so ostanki sob in pa temelji stolpov.

Grad je bil dvonadstropna stolpasta stavba, ki je imela pravokotni tloris ter večji prizidek na južni strani. Na vzhodni steni je bil viden poudarjen, na konzole oprt pomol. Grad je obdajalo zunanje obzidje s tremi stolpi.

Dandanes se moramo v preddverje sprehoditi mimo bližnje kmetije in čez pašnike na vrh griča. Pričakajo nas zaraščene ruševine. Nekateri gradovi pač nimajo sreče. Njihov pomen izgine in narava vzame nazaj tisto, kar ji je bilo odvzeto.