

Na reko se odpravite s supom, kajakom, kanujem ... FOTO: Janez Mihovec

Mirna se vije reka po dolini. FOTO: Janez Mihovec

Vipavska dolina je čudovita. FOTO: Janez Mihovec



Vipava je nekoliko nenavadna reka. Na severni strani njene doline se kot nekakšen zid tisoč metrov visoko dviga Trnovski gozd, ki se čisto na vzhodu zaključi s še mogočnejšo kopo Nanosa. Planota je sestavljena iz prepustnega apnenca in vsa padavinska voda takoj izgine v podzemlje. Vse, kar izgine v kraških jamah, mora priti enkrat spet na plan. Tudi v primeru Trnovskega gozda je tako. Na dnu Vipavske doline so tla sestavljena iz fliša in niso več prepustna. Vipava izvira v istoimenskem naselju v mogočnih izvirih in že kar na začetku tvori precej veliko reko. Ta v nadaljevanju na svoji poti proti zahodu, proti Soči, dobi še več podobnih pritokov. V Vipavski dolini ni več nobene robatosti kamnitega, z vetrom prepihanega gorskega sveta. Svet se spremeni v en sam velik vrt. Reka Vipava se tako vije po kulturni krajini, ki jo je oblikoval človek. Travniki se menjajo s sadovnjaki, ti z njivami in naselji. Prava idila.
49 kilometrov je dolga reka.
Dolino lahko spoznamo tudi na nekoliko drugačen način. Z gladine reke. Devetinštirideset kilometrov dolga reka pretežno teče po Sloveniji, le okljuki zadnjih petih kilometrov so v Italiji, dokler se kot levi pritok ne izlije v Sočo. Pretok je zelo različen. Le nekaj kubičnih metrov na sekundo sredi poletja se ob dolgotrajnih deževjih spremeni tudi v 400 kubičnih metrov na sekundo ob resnih poplavah. Izberimo si torej pravilni vodostaj, temperaturo vode in letni čas in se podajmo na to zanimivo reko. Čisto preveč bi bilo vse preveslati v enem kosu, pa si tokrat reko poglejmo nekje pri sredini, pri naselju Renče. Na tem mestu se je nekdaj razdelila v dva kraka, ki sta tvorila rečni otok, eden od teh krakov danes ni več prehoden.
Čeprav so vasi včasih v neposredni bližini, se zdi, kot da smo v nedotaknjeni divjini.
Pomlad je tu in vse skupaj postane zunaj precej bolj prijazno. Poiščimo si eno izmed vstopnih točk na reko in zaveslamo na supu, kajaku ali kanuju. Vsa znamenja človeške prisotnosti na hitro izginejo. Obrežja so prerasla z obrežnimi drevesi in grmovjem, in čeprav so vasi včasih v neposredni bližini, se zdi, kot da smo v nedotaknjeni divjini. Veslamo torej po mirni reki, okoli nas se spreletavajo vodne ptice, tudi kakšna belouška se najde. Pa množica vodnega rastja v obliki vodnih trav, šaša, rumenega blatnika in podrtih dreves, okoli katerih je treba iskati prehodno vodno pot. Veslaš in si misliš, kar si hočeš. In se imaš preprosto lepo.

