Na gugalnici nad Ljubljansko kotlino

Ob jesenskih in zimskih dnevih se še prerado zgodi, da Ljubljansko kotlino zalije trdovratna megla. Takrat včasih tudi po več tednov vztraja nizka oblačnost s svojo neizprosno vlago in hladom. Le nekaj sto metrov višje pa se gore kopljejo v soncu. Nobenega vetra, le modro nebo in bleščeče sonce. Za povrh, kot češnja na torti, prijetne temperature, ki jih visoko v gorah skorajda ne bi mogli pričakovati.

Na poti

Kriška gora je za takšen pobeg na sonce idealen kraj. Na goro vodi več poti, a običajen pristop je tisti z Golnika. V vasi imamo dve možnosti. Ali začnemo že pri zdravilišču in se po južnem pobočju strmo vzpenjamo, ali pa si prihranimo uro hoda in se zapeljemo do vasice Gozd na slabi polovici poti. Kriška gora v vasi tvori orjaško polico. Vse naokoli so namreč same strmine, vas pa leži na širni ravnini sredi gozdov in strmih pobočij.

Takoj za vasjo se ravnina konča in spet začnemo gristi kolena, saj moramo do Koče na Kriški gori premagati še petsto višinskih metrov, vse tja do višine 1471 metrov. Tu se nam prej ali slej zgodi, da se dvignemo nad rob nizke oblačnosti in se nastavimo zimskemu soncu. Razgled skorajda ne bi mogel biti lepši. Pod nami megla, ki je podobna oblačnemu morju, na drugi strani pa pogled na Julijske Alpe in Škofjeloško hribovje.

Planinski dom na Kriški gori FOTOgrafije: Janez Mihovec

Kriška gora nima izrazitega vrha, ampak je več kilometrov dolg greben, ki se vleče skorajda natančno v smeri zahod-vzhod. S samega grebena se nam odpre pogled še na severno stran, in sicer na celoten greben Karavank, ki se prav tako prek Stola, Vrtače, Begunjščice in Košute vleče od zahoda proti vzhodu. Mislim, da ni lepšega, kot da se ob mizah in klopeh pred planinskim domom okrepčamo s čajem in keksi, povrhu pa še pogrejemo v koči na krušni peči. Ali pač: le nekaj deset metrov proč je postavljena ena najlepših slovenskih gugalnic. Razpeta je med dve drevesi in zdi se, da se zagugamo v neskončno morje jasnine nad oblačnim pokrovom globoko spodaj. Čas za užitke.

Pogled proti Tolstemu vrhu

Pa se je le treba tudi spustiti. Tu je iluzije zgodnje pomladi počasi konec. Še preden se spustimo do Golnika, dosežemo rob nizke oblačnosti in se spet potopimo v oblačno morje. Rajskega dne je konec in pred nami so že načrti, kam v hribe prihodnji teden.