Napoleonova pot: nad prepadnimi pobočji, pod kompaktnimi stenami (FOTO)

Državne in nacionalne meje so običajno usklajene, vendar to ne drži čisto vedno. Sploh ni treba daleč, da to vidimo kar iz prve roke. Meja med Slovenijo in Italijo v Tržaškem zalivu je ena takšnih, saj tudi približno ne gre po nacionalni meji. Od nekdaj je italijansko prebivalstvo živelo v mestih slovenske Istre, v njenem zaledju smo živeli Slovenci, južneje Hrvati. Precejšen del zgodovine je bilo območje del Beneške republike. Prav nasprotno pa je bilo avstrijsko okno do Jadranskega morja med Trstom in izlivom Soče pretežno poseljeno s Slovenci. Le Trst je imel večinsko italijansko prebivalstvo, čeprav je bila nekdaj tretjina četrtmilijonskega mesta slovenskega rodu. Homatije druge svetovne vojne so meje narisale po svoje in danes je pas Kraške planote, kjer sega narodnostno slovensko ozemlje do morja na italijanski strani meje. Po delu tega območja teče priljubljena pohodniška Napoleonova pot v skupni dolžini osmih kilometrov.

Pred dvema stoletjema je iz pristanišča avstrijska oblast prek strmih pobočij do Opčin zgradila cesto. V spomin na ta tehnični dosežek je na robu planote zgradila mogočen kamnit obelisk. Prav ob obelisku, na mestu, kjer iz Trsta čez strmine pripelje vratolomna tramvajska proga, se začne pohodna pot. Ta pelje ob robu planote, kakih 300 višinskih metrov nad morjem globoko spodaj. Priljubljena je tako med italijanskim kot slovenskim prebivalstvom. Globoko spodaj leži pristaniško mesto, veduta morja z znanim svetilnikom. Pa tudi veduta supermoderne jadrnice, jahte, ruskega oligarha, ki je prisilno zasidrana že kar precej let. Globoko spodaj ob morju leže slovenske vasi, kot so Barcola, Grožnjan in Devin, že daleč na severu. Napoleonova pot vodi nad prepadnimi pobočji in pod kompaktnimi stenami, ki se dvigajo nad njo. Te so pravi izziv za proste plezalce, ki plezajo po stenah po dolgem in počez. Najdemo pa tudi razpeto vrv vrvohodcev, ki se preizkušajo ob prečkanju prepada globoko pod njimi.

Po uri hoda se pod nami prikaže prelepi grad Miramar, pa pot ne vodi do njega, ampak se prav kmalu zasuka za 180 stopinj in dvigne prav na rob planote. Popelje nas do manjšega razglednega stolpa in naprej do orjaškega Marijinega svetišča. Orjaška moderna stavba deluje kot betonska piramida, a je le velika betonska cerkev. Vidi se jo od daleč in vzbuja nekoliko mešane občutke, deluje kot tujek v okolju, v katerem so doma kamen, zarasli pašniki, posamezne kmetije in kraška burja. Od tu se je treba vrniti na izhodišče. Do njega vodi več bolj ali manj vzporednih poti. Vse pripeljejo nazaj v Opčine, kjer smo pred tremi urami začeli naš pohod. Po nekdaj povsem slovenskem ozemlju, ki danes vedno bolj dobiva drugačno podobo.

Na poti FOTO: Janez Mihovec

Tržaški svetilnik v vasi Barcola FOTO: Janez Mihovec

Razgledni stolp ob poti FOTO: Janez Mihovec

Futuristična Marijina cerkev FOTO: Janez Mihovec

Dvorišče ob poti FOTO: Janez Mihovec

Obelisk označuje začetek poti. FOTO: Janez Mihovec

Eden od sektorjev plezališča FOTO: Janez Mihovec