

Pri vasi Tribuče zavijemo levo in po desetih kilometrih sredi kraške pokrajine najdemo vasico Bojanci. FOTOGRAFIJE: Janez Mihovec

Cerkev je obdana s pokopališčem.

Na nagrobnikih so srbska imena, napisana v cirilici.



V štirinajstem stoletju so balkanske države pod turškim handžarjem padale druga za drugo. Prvi, Bolgariji, sta se pridružili Srbija in Bosna. Stoletje pozneje, leta 1453, so padli še zadnji ostanki Bizantinskega cesarstva, ko je Mehmed osvajalec, turški sultan osvojil Konstantinopel.
Da bi bila nesreča še večja, je bila leta 1526 pri Mohaču uničena še madžarska vojska, in to je Turke pripeljalo na sam rob Slovenije. Postali so sicer neljubi, a dnevni gostje, ki so dve stoletji ropali po Hrvaški in Sloveniji. Ustavila jih je šele bitka pri Sisku leta 1593, meja se je tako lahko ustavila na današnji bosanski meji. Ti dve stoletji sta pomenili obdobje nestabilnosti in na Balkanu oblikovali mozaik nacionalnosti, ki je bil vzrok za številne vojne v 90. letih dvajsetega stoletja.

Vas so postavili na samotnem kraju.
Del beguncev je pred vojno vihro bežal do Bele krajine in se ustavil v Bojancih, na pol poti med Vinico in Adlešiči v Beli krajini. Na takrat pustem in nenaseljenem kraju so okrog leta 1600 postavili svojo vas. Kako je dobila svoje ime, ni čisto jasno, ali po reki Bojani v Črni gori ali pa po neki danes izginuli bosanski vasi.

Bela krajina je bila v tem času pod udarom Turkov in zato skorajda prazna. Oblasti so bile še kako vesele prebežnikov, ki so s tem postali obrambna črta. Srbi so vas postavili na samotnem kraju, daleč stran od drugih naselij. Nekaj kilometrov od Adlešičev po toku reke Kolpe zavijemo levo in se peljemo do vasi Tribuče. Tu je treba še enkrat zaviti levo in po desetih kilometrih sredi kraške pokrajine najdemo vasico Bojanci. Gruča hiš je enakomerno razsejana med gozdovi in sadovnjaki. Pokrajina ima pravzaprav tri barve, zeleno gozda, rdečo zemlje in belo kamenja.
Na robu vasi stoji srbska pravoslavna cerkev, za ključ prosimo pri prijaznih vaščanih. Cerkev je obdana s pokopališčem, ki je prav nekaj posebnega. Na nagrobnikih so srbska imena, napisana v cirilici. Cerkev je nekaj posebnega – torej pravoslavna s posebnimi sedeži za vernike, s katolikonom, ki loči prostor vernikov od prostora za duhovnika. Zraven so še številne ikone in slike v pravoslavnem duhu. Na vidnem mestu najdemo še stare srbske bogoslužne knjige in srbsko cerkveno zastavo.
Po drugi svetovni vojni je svet od zunaj prišel tudi v to samotno vas. Zakoni so bolj ali manj mešani, cirilica se izgublja. Vendar vas ostaja vedno živa in priča svoje starodavne in trpke preteklosti.
Gruča hiš je enakomerno razsejana med gozdovi in sadovnjaki.