Razgled, ki mu ni para: pot na Kumlehovo glavo (FOTO)

Gornja Savska dolina je v zadnjih desetletjih postala pravi magnet za turiste vseh vrst. Karavanke in Julijske Alpe so cilj številnih obiskovalcev, zdi se, da včasih kar malo preveč. Tudi pri nas se omejuje promet na najbolj obleganih točkah. Prelaz Vršič je prav gotovo eden teh in o tem priča tudi zapornica ob začetku znamenite ceste, ki so jo sredi prve svetovne vojne zgradili ruski vojaški ujetniki. Kljub temu najdemo kotičke, ki se jih (še) ni dotaknil množični turizem: 1788 metrov visoka in razgledna Kumlehova glava je prav gotovo eden teh.

Zapeljemo se v Kranjsko Goro in nadaljujemo proti prelazu Vršič. Takoj nad Mihovim domom se sprehodimo mimo Ruske kapelice v spomin na ruske vojake, ki so umrli v plazu 1916., in nato na 9. serpentini zapustimo cesto. Nemarkirana pot nas popelje strmo v klanec, po dobrem kilometru se združi še z eno, ki se vije od Koče na gozdu.

Mihov dom

Pogled proti Mojstrovkam in Jalovcu

Čeprav ni markirana, je pot lahko sledljiva. Ves čas se po južnih pobočjih gore vzpenjamo proti severu. Kmalu prečkamo hudournik in se začnemo strmo vzpenjati. Povzpnemo se do izrazitega sedla in zavijemo na levo. Tu se pot postavi strmo pokonci in postane zahtevna. Sledimo možicem in se vseskozi vzpenjamo. Po dveh urah hoje se končno dvignemo do vršnega grebena in od tu je do vrha le še nekaj korakov. Vrh Kumlehove glave je tisto, kar velja: na robu Julijskih Alp se nam odpre tako lep razgled, da mu skoraj ni primerjave.

Kumlehova glava ima lep sloves

Globoko pod nami sta dolini Velike in Male Pišnice, nad njima pa gore Špikove skupine, pa gora, ki se od Škrlatice prek Križa, Razorja in Prisojnika vleče proti Mojstravkam in še naprej proti Jalovcu.

Kumlehova glava

Kumlehova glava ima lep sloves. Pot nanjo ni markirana, a kljub temu ni skrbi, da ne bi srečali kakšnega obiskovalca, ki ga je na goro pritegnil lep razgled. Vpišeš se v planinsko knjigo in se pockrljaš na toplem soncu. Vsega lepega je enkrat konec in treba se je vrniti v dolino. Spustimo se do sedla, in če smo že sredi gora, se je s sedla vredno potruditi še slabe pol ure do vrha Velikega Mavrinca. Na vrhu nas pričakajo leseni križ, klopca in še enkrat prelestni razgled.

Na vrhu

Vršni greben nad Vršičem

Za užitke v gorah je potrebno marsikaj: lepa gora, ustrezne razmere in predvsem tisto pravo vreme. Če se to troje poklopi, uspeh ne more izostati. Naredimo si prelep dan, to je tisto, kar velja.

Tak je pogled proti Prisojniku.