Šest desetletij doma, pol stoletja žičnice

Črna prst, najvzhodnejši vrh Bohinjsko-Tolminskega gorovja, je znana kot botanični vrt Evrope, kjer v tem času cveti alpska možina, ima pa tudi pomemben zgodovinski pomen. Gora, ki je nekoč ločevala severno Primorsko od Bohinja, je zdaj simbol povezovanja teh koncev. Tega so se spomnili minuli konec tedna, ko so planinci praznovali 60. obletnico odprtja Doma Zorka Jelinčiča na Črni prsti in 50-letnico tovorne žičnice, s katero jo še vedno oskrbujejo.

Načrti za gradnjo planinske postojanke na 1844 metrov visoki Črni prsti so obstajali že precej prej, preden so se gradnje lotili člani Planinskega društva Podbrdo, ustanovljenega leta 1957. »Člani Slovenskega planinskega društva v Trstu so pred prvo svetovno vojno malodane že odmerili parcelo, na kateri bi zgradili planinsko kočo,« je povedal predsednik PD Podbrdo Tomaž Štenkler. A potem je prišla vojna in za njo rapalska meja, ki je te kraje razdelila za 25 let.

Kraljica botanike

Črna prst, ki je po pisanju lokalne kronistke Olge Zgaga od nekdaj privabljala obiskovalce zaradi razgledov in predvsem alpskega cvetja – imenovali so jo vrt Evrope, Italijani celo kraljica botanike –, je bila dolga leta tudi meja. Na njej je stala le stražarnica, ki so jo leta 1927 zgradili Italijani. Po drugi svetovni vojni jo je prevzelo Planinsko društvo Most na Soči in uredilo v zavetišče, ki je delovalo do leta 1954. Čez tri leta so zapuščeno postojanko prevzeli planinci iz Podbrda, jo za silo uredili, njihov cilj pa je bil zgraditi pravi planinski dom.

V petih letih so člani društva iz doline na vrh gore na svojih hrbtih ter s konji in mulami pritovorili vso opremo in gradbeni material. Opravili so okoli 3000 ur prostovoljnega dela, stroški gradnje pa so znašali 25 milijonov dinarjev. Leta 1965 je umrl Zorko Jelinčič, domačin iz Baške grape in znani tigrovec, zato so novi dom poimenovali po njem in ga slavnostno odprli 7. avgusta 1966.

Takratni predsednik društva Ivan Anderle je poročilo o obnovi sklenil z besedami: »Vrednost našega dela ni le v tem, da smo kočo spet usposobili za obratovanje. Medtem ko smo mi kočo gradili, je tudi koča gradila nas. V skupnem delu za isti cilj sta se v naših članih razvijala tovarištvo in planinska zavest.«

Dom je zaživel, a njegovo oskrbovanje je bilo še vedno izjemno naporno. Mlajša generacija je zato predlagala gradnjo tovorne žičnice. Takratni predsednik društva Peter Čufer je okoli sebe zbral nekaj zanesenjakov in leta 1975 so se lotili dela ter tudi žičnico zgradili »dobesedno na roke«, je poudaril Štenkler.

Ob nadgradnji koče je bila izdana priložnostna razglednica. FOTO: PD Podbrdo

3. avgusta 1976 je na Črno prst prispela prva pošiljka materiala. Tudi tokrat je s prostovoljnim delom sodelovalo veliko domačinov – v največji delovni akciji je 42 članov na vrh preneslo nosilno jekleno vrv. Za gradnjo žičnice so opravili 3745 ur dela, stroški pa so znašali 18,7 milijona dinarjev. Žičnica, najdaljša tovorna v Sloveniji, po več kot 50 letih še vedno opravlja svojo nalogo. »Brez nje si obratovanja Doma Zorka Jelinčiča sploh ne moremo predstavljati,« je dejal Štenkler.

Planinska postojanka tik pod vrhom Črne prsti vsako leto sprejme okoli pet tisoč obiskovalcev, približno 700 jih tam prenoči. Letos so uredili sončno elektrarno, nujni pa bi bili še energetska sanacija stavbe in čistilna naprava.

Obletnica nove Orožnove koče

Črna prst danes povezuje planince z bohinjske in tolminske strani, kar so poudarili tudi ob jubileju. Planinci iz Podbrda so se z vlakom odpravili v Bohinjsko Bistrico, se skupaj povzpeli na Črno prst, nato pa se spustili v Podbrdo, s čimer so opozorili tudi na pomen javnega prevoza.

Na poti so se ustavili pri Orožnovi koči za Liscem, ki je pred dvema tednoma praznovala 20 let od ponovne izgradnje. Koča je bila leta 1894 prva postojanka Slovenskega planinskega društva, po drugi svetovni vojni je pogorela, leta 2003 pa so jo znova začeli graditi in jo odprli ob 112. obletnici prve Orožnove koče.