Skozi predore in serpentine po naši najvišji cesti do prelepih razgledov (FOTO)

Izgradnja infrastrukture zahteva precejšna sredstva in teh običajno nikdar ni dovolj. Tako se dostikrat zgodi, da nekatere ideje ostanejo v predalih in jih preprosto ni mogoče izvesti. Potem pride do sprožilca, spremembe, in ljudje se lotimo na prvi pogled nemogočih nalog, ne da bi gledali na stroške in ovire. Mangartska cesta je eden izmed takšnih projektov.

Konec tridesetih let prejšnjega stoletja je bilo tudi najbolj nepoučenim jasno, da se približuje vojna. V takšnih razmerah so države pripravljene na vsake stroške, da bi se le ubranile. V medvojnem obdobju sta tako kraljevina Italija kot Jugoslavija mejo, določeno z Rapalskim sporazumom, pojmovali kot začasno. Tako ena kot druga stran sta samo prežali na priliko, da se razmerja moči postavijo na novo. Italija je takrat imela mejo globoko na slovenskem narodnem ozemlju, za povrh pa je v neposredni bližini Hitlerjeva Nemčija prišla v Avstriji prav do njenih meja. Vse od Švice do Jadranskega morja je italijanska država hitela z utrjevanjem meje. Ta v zahodnih Julijcih teče tudi prek Mangarta in dostop do gore je mogoč le s ceste, ki iz Posočja prek Predela vodi na Koroško.

Leta 1938 so po hitrem postopku rekrutirali 500 delavcev in jih poslali na delovišče. Kjer je volja in kjer so sredstva, je tudi pot. Osem mesecev pozneje je bila cesta zgrajena. Na poti iz Bovca na Predel se odcepi pri mostu prek Mangartskega potoka in se povzpne skoraj do Mangartskega sedla na višini 2072 metrov, kar jo naredi za najvišjo slovensko cesto. Asfaltirana cesta nas je sicer popeljala mimo nekdanje ceste prek potoka, a se od 2000. konča ob potoku. Novembra tistega leta se je nekoliko višje odtrgal mogočen blaten plaz, ki je uničil del ceste, most in štiri kilometre nižje razrušil vas Log pod Mangartom ter vzel sedem življenj. Mogočno plazišče je še danes vidno kot velika rana v pobočju. Nad plaziščem nas cesta vodi mimo Mangartske planine.

Dvanajst kilometrov dolga in v veliki meri asfaltirana cesta ima 17 zavojev in vodi skozi pet predorov. Ti so čisto preprosti, luknja skozi goro. Po devetih kilometrih poti na višini 1906 metrov na levi strani ceste najdemo Kočo na Mangartskem sedlu, cesta pa v nadaljevanju naredi orjaško pentljo. V zimskem času je zaprta z zapornico, tu in tam jo tudi v pozni pomladi prekrivajo snežišča, listje in veje dreves, na tleh predorov najdemo precej kamenja, ki je pozimi popadalo s stropa. Povsem drugače je poleti. Planinci jo izkoristimo za lažji dostop na Mangart, po cesti se vzpenjajo številni kolesarji. Prav vsi pa uživamo v prelepih razgledih po Zahodnih Julijcih, ki se v divjih vršacih dvigajo vse naokoli.

Razgledi so prelepi. FOTO: Janez Mihovec

Prek plazu nas pelje cesta. FOTO: Janez Mihovec

Pet predorov je. FOTO: Janez Mihovec

Pogled proti Kaninskemu pogorju FOTO: Janez Mihovec

Precejšnji del leta vhode v predore prekriva sneg. FOTO: Janez Mihovec

Nad plaziščem nas cesta vodi mimo Mangartske planine. FOTO: Janez Mihovec

Prek Mangartskega potoka gre most. FOTO: Janez Mihovec