Skriti dragulj Triglavskega parka praznuje sto let

V 19. stoletju se je začel v Alpah razcvet turizma in zanimanje za alpsko rastlinstvo ni bilo več samo znanstveno, ampak so se začeli za pisano cvetno odejo zanimati tudi vedno bolj številni planinci. Mnoge alpske rastline so postajale ogrožene. Da bi jih zavarovali pred pretiranim trganjem, so začeli ustanavljati visokogorske vrtove.

»Mineva 100 let, odkar je gornik in botanik, sicer pa trgovec z lesom Albert Bois de Chesne (1871–1953) v Trenti kupil posestvo in ustanovil alpski botanični vrt,« povedo v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. »Vanj je posadil rastline z okoliških gora in kraških travnikov ter ga odprl za javnost. Bois de Chesne si je izbral zemljišče na Tožbarjevi zemlji, 50 m nad cerkvijo sv. Marije in 30 m nad Sočo. Zaradi vlage, svetlobe in sence, zatišne lege in razgibanega terena, posutega s skalami različnih velikosti, je bila ta parcela najprimernejša za njegove namene. Nekaj dreves je tam že raslo: smreke, macesni, gabri, mali jeseni in bukve. Zemljišče so očistili in nekaj dreves posekali. V vrtu ni nobenega izvira, zato so napravili zajetje pod slapom, ki pada čez steno Kukle, napeljali cevi, zgradili cementni zbiralnik in od tod napeljali vodo po ceveh po vrtu. Zdaj je bilo treba vrt le še ograditi in tako so bila jeseni leta 1926 začetna dela že opravljena.«

Pozimi je Bois de Chesne preučeval dela o flori Julijskih Alp. Spomladi 1927 se je lotil terenskega dela, začel je prinašati rastline z gora in jih presajati v vrt. Poskušal jim je ustvariti vsaj podobne življenjske možnosti, kot jih imajo v naravi. Za vrtnarja je Bois de Chesne izbral enega od Tožbarjev, Antona, najstarejšega vnuka Medvedje smrti, kot so klicali Antona Tožbarja - Špika, sicer tudi Kugyjevega vodnika. Pri delu v vrtu mu je pomagala Ančka Kavs. Oba sta ostala zvesta Juliani še veliko let po vojni, ko ustanovitelj ni več prihajal vanjo.

V prirodoslovnem muzeju pravijo, da je Juliana leta 1930 dobila prvo knjigo obiskovalcev, semena rastlin pa so ponujali tudi drugim botaničnim vrtovom: »Med vojno in nekaj let po njej je bil vrt bolj ali manj prepuščen sam sebi. Albert Bois de Chesne je do leta 1947 še plačeval mesečne nagrade vsaj za zasilno oskrbovanje, tako da sta vrtnarja Anton Tožbar in Ančka Kavs zanj skrbela po svojih močeh. Vojna vihra pa Juliani ni prizanesla. Nekatere rastline so propadle, druge so si morda na sosednji gredici poiskale primernejše rastišče. Že pred priključitvijo dela Primorske k novi Jugoslaviji je v začetku leta 1947 Referat za varstvo prirode pri Zavodu za zaščito in znanstveno preučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti Slovenije vzel vrt pod svoje varstvo, da bi ga zavaroval pred nadaljnjim propadanjem. Botaniki Gozdarskega inštituta Slovenije in PMS v Ljubljani so ga začeli takoj obnavljati, sami so organizirali ekskurzije in nosili rastline v vrt. Anton Tožbar je uredil stezice, popravil ograjo in korita, Ančka Kavs pa je skrbela za gredice in nabirala semena.«

Po kapitulaciji Italije in priključitvi večjega dela Primorske Jugoslaviji ustanovitelj v vrt ni več zahajal. Referat za varstvo prirode je Juliano vzel pod svoje varstvo, za njeno ohranitev in zavarovanje se je zavzemala predvsem dr. Angela Piskernik (1886–1967). Leta 1949 je začasno upravljanje vrta prevzel Gozdarski inštitut, ki je načrtoval, da bi vrt v prihodnosti povečali. Še istega leta je skrb za Juliano prevzel PMS, ta je vrt urejal med letoma 1949 in 1953, nato je prešel pod upravo lokalnih organizacij.

Leta 1958 je zavod za spomeniško varstvo spodbudil redno in sistematično oskrbovanje vrta – v vrtu so se pod vodstvom strokovnjaka za hortikulturo Cirila Jegliča (1897–1989) začela obnovitvena dela. Leta 1962 je Juliana dokončno prešla pod upravo Prirodoslovnega muzeja Slovenije.

Zaradi mnogih redkih, ogroženih in zavarovanih vrst, ki uspevajo v vrtu, je Juliana že od leta 1951 zavarovana kot spomenik oblikovane narave, uvrščena je na seznam slovenskih naravnih vrednot in spada med ožje zavarovana območja Triglavskega narodnega parka. Danes je v vrtu popisanih okoli 700 rastlinskih vrst, značilnih za slovenski del Alp, njihovo predgorje in kraški svet. Med njimi je okoli 70 zavarovanih vrst, okoli 60 vrst pa je uvrščenih na slovenski Rdeči seznam. V vrtu uspeva tudi deset rastlinskih vrst, ki so zavarovane v okviru Direktive o habitatih omrežja Natura 2000.

Ob stoletnem jubileju tega edinstvenega botaničnega vrta so v prostorih Prirodoslovnega muzeja Slovenije odprli razstavo Juliana, cvetoča učilnica narave. Vrt je odprt vsak dan od 1. maja do 30. septembra med 8.30 in 18.30. Poleg rastlin si lahko ogledate nove tablice in informativne table, otroci pa lahko preizkusijo nove štampiljke in lov na zaklad z nalepkami.