

Krnica

Mimo balvana

Špikova skupina iz Gozda - Martuljka

Pod Špikom Fotografije: Janez Mihovec

Spodnji martuljški slap

Pred bivakom je miza s klopmi.






Pravzaprav bi bilo v Gozdu - Martuljku težko še lepše. Nad vasjo se strmo dvigajo gore Špikove skupine. Te so res nekaj posebnega. Drugod po Julijskih Alpah srečujemo dolge grebene in ne prav izrazite vrhove. V Špikovi skupini pa je vse razbito in gore v množici vršacev kar kipe kvišku. V ta divji svet vodita le dve markirani poti. Prva je iz doline Velike Pišnice na Špik, druga pa iz vasi do bivakov Za Akom in pod Špikom. Vse drugo so le delno prehodne lovske poti.
Že začetek poti obljublja veliko, saj je že pogled na Špikovo skupino naravnost osupljiv. Travnika za vasjo je prav kmalu konec in stopimo v kanjon potoka. Pot je nalepljena na skalno steno in kmalu nad kaskadama se začne strmo vzpenjati po galerijah. Preseneti nas bučanje slapu, in ko zavijemo okoli stene, se nam Spodnji martuljški slap pokaže v vsem sijaju. V veliko zajedo z divjo silo pridrvi potok in se spusti v 20-metrski slap, ki se mu približamo, nato pa pot zavije desno v drugo zajedo. Skoznjo se dvignemo prek pobočja v svet, ki se skoraj poravna in nas pripelje do planine.
Na težjem delu poti se vzpenjamo v brezštevilnih serpentinah.

Po približno 15 minutah zavijemo po markirani poti na desno. Pot nas vodi skozi širne gozdove in čez hudourniško strugo do strmega pobočja krnice pod Srcem. Tu se začne težji del poti, vzpenjamo se v brezštevilnih serpentinah. Če je teren razmočen, je pot zelo neprijetna. Tik pod vrhom pobočja je izvir vode, in tu smo že blizu našega cilja.
Prečkamo pobočje in naenkrat se prek najnižje točke znajdemo na krnici. Kakšno presenečenje. Gozda, ki nas je spremljal vso pot, zmanjka, kot bi odrezal. Pred nami je mogočna severna stena Špika. Tako visoka je, da je ne moremo zajeti z enim pogledom, in zdi se, da sega do neba. Pod steno so obsežna melišča, tu se je v ledenih dobah rojeval ledenik in prek roba krnice drsel v dolino Save.
Če je teren razmočen, je pot zelo neprijetna.
Razgledamo se naokoli, bivaka pa kar ni videti. Skozi nizek gozd, ki ga bičajo plazovi, se po stezi sprehodimo v desno in povzpnemo na neizrazito vzpetino, ki je edina v okolici zaščitena pred plazovi. Na njenem vrhu najdemo bivak, prava pravcata brunarica z mizo in klopmi spredaj. Tu se lahko končno ustavimo in si oddahnemo.
Pogled je nenavaden, prav nič ni podoben podobi Špikove skupine iz vasi, obvladuje ga mogočni trikotnik Špika in njegova senca. Proti severu se pogled odpre: vidimo Srednji vrh ter planine in kmetije pod njim. Obisk bivaka je izlet v samoto Julijskih Alp, kjer tišina šepeta.
