Pred nami se je odprla veličastna soteska, iz katere so se proti nebu stegovale sto metrov visoke vertikalne geološke formacije narodnega parka Talampaya, okrašenega z v stenah vrezanimi petroglifi, starimi tisoč petsto let.

Ti nenavadni simboli prikazujejo spiritualne rituale, življenje, povezano z lovom, podobe živali in ljudi z metuljevimi krili. Z izostrenim očesom in natančno roko vklesani v skale ob markirani poti so eni najpomembnejših petroglifov v Južni Ameriki.

Gavčo, tradicionalni argentinski jezdec. FOTO: Matea Inja Šaronja

Po stopinjah dinozavrov

Po zajtrku z empanadami (testenimi žepki z mesnim ali zelenjavnim nadevom) smo z Marcelom sedli v avto in prečkali mejo med provincama San Juan in La Rioja. Slednja je v nasprotju s paleto sivine v Dolini lune razpirala živahnejše rdečkaste odtenke pokrajine, z zasneženo gorsko verigo Sierra de Famatina kot zapuščeno nevesto v ozadju.

Skupina argentinskih paleontologov je v La Rioji visoko v Andih, na nadmorski višini tri tisoč metrov, odkrila pravi dragulj: dvesto trideset milijonov let stare fosile dinozavrov vrste Huayracursor jaguensis, ene najstarejših na svetu, iz obdobja poznega triasa, pri čemer je njihov skelet skorajda v celoti ohranjen.

Gvanako je južnoameriški predstavnik družine kamel, ki živi na visokogorskih travnikih osrednjih Andov. FOTO: Matea Inja Šaronja

Nekatere druge impresivne primerke iz prejšnjih odkritij si je mogoče ogledati v obnovljenem muzeju Museo de Sitio, ki mu domačini zaradi kupolaste strehe pravijo La Cúpula, je pa vsekakor vreden obiska. Vstop v park sicer ni dovoljen brez spremstva vodnika zaradi strahu pred morebitnim izkopavanjem fosilov.

Mate

Marcelo nas je povabil na čaj mate, grenko tradicionalno razvado, ki simbolizira gostoljubje in druženje, ter pijačo gavčev, ki ima zdravilne učinke in krepi imunski sistem. Njegova glavna sestavina, yerbo mate, so posušeni in zdrobljeni listi rastline yerba. Marcelo iz svoje polivinilaste vrečice potegne zavitek zeliščnega prahu.

Eni najpomembnejših petroglifov v Južni Ameriki. FOTO: Matea Inja Šaronja

Nato ga postopoma vsipava, vmešava in večkrat pretrese v nesladkani vroči, še ne vreli vodi, ki jo po občutku doliva v skodelico z lesenim obodom. Brez sladkorja je boljši, pravi. O pripravi mateja krožijo različne razlage, pavzaprav obstaja cela zbirka knjig, ki vsaka po svoje tolmačijo recept zanj.

Kovinska slamica s filtrom ali bombilla ga požene po grlu. Cevke se nikoli ne prijema, me tleskne po roki, dotikaš se je lahko le z usti. Greh bi bil ne kupiti yerba mateja za domov, zato vzameva dva paketa.

Narodni park Talampaya

Ležeren trenutek za majavo plastično mizo prekine raskav krik notoričnega kadilca: »Vamos, chicos!« Marcelo požuga proti vodniku z belim kombijem, polepljenim z nalepkami kaktusov in napisom Talampaya, in pove, da nas bo s kosilom počakal v restavraciji s slamnato streho.

Kaj kmalu ugotovim, da je na poti v park najbolje sedeti spredaj ob vozniku, nazaj grede pa zadaj, od koder se je mogoče nagledati želodca kanjona in ga vdihavati z njegovimi pljučnimi krili, kar prvi odkrije pegasti Američan, prilepljen na zadnje okno, z nedvoumnimi vzdihi občudovanja, ki se mu kmalu pridružimo še drugi.

FOTO: Matea Inja Šaronja

Dvesto petdeset milijonov let stare ošiljene stene so nastajale med gubanjem najdaljše gorske verige na svetu, Andov. Previsne stene kot živa meja varujejo pogled na sosedov vrt, za katerim se vleče kanjon, dolg štiriinštirideset kilometrov.

V Talampayi, ki je bila leta 2000 proglašena za Unescovo svetovno dediščino, se med drugim skrivata osupljiv botanični vrt in stena v obliki gotske katedrale. Med obiskovalci parka sta zelo priljubljena 2,3-kilometrski panoramski treking po Balkonih Talampaye (Los Balcones de Talampaya) in soteska Shimpa.

Kondorjev let

V objemu mističnih energij stopamo po kanjonu, kjer so se nekoč potikali dinozavri. Ko v sedlu navpične skalnate lepotice ugledam kondorja, kako nadzoruje vsak premik v pokrajini, se mi v grlu zatakne požirek vode. Pred menoj leži mogočna skala v obliki kondorja in moje oko pristane v njegovem.

FOTO: Matea Inja Šaronja

Obstanem, kajti tu se ustavi vse: čas, biološke ure, nadure, staranje, stopinje, sledi, tektonska razpoka. El Totem (Totem) in La Torre (Stolp), orjaška kamnita stražarja, odpirata osupljiv pogled navdušenim turistom. El Monje (Menih) odstira pogled na La Botillo, skulpturo v obliki buteljke, ki odpre še zadnji vizualni zamašek puščavskega napoja. Moj stik z Zemljo nikoli in nikjer prej ni bil tako pristen in domač kot prav tu. Celo doma se nisem nikoli prej niti pozneje počutila tako 'zemeljsko', kot prav tu.

Močvirje

Navdihnjeni z novimi zgodbami jo po kosilu mahnemo nazaj proti San Juanu. Ledeniki, ki so na jugu Argentine za zdaj še nekaj samoumevnega, so tu le iluzija, kamnite tapete, pripete na prsi ozemlja brez vode. Kadar nekaj dni zaporedoma dežuje, čez cesto dere reka in takrat jo je nemogoče prečkati.

Če nisi pozoren na rdečo zastavico ob cesti, te utegne čez nekaj kilometrov pričakati tobogan presenečenja. Takrat se pač tu ne vozi. Preprosto počakaš na zeleno zastavico in jo mahneš na pot dan, dva pozneje.

Na obzorju se razprostira meja med provincama San Juan in La Rioja. FOTO: Matea Inja Šaronja

»Poglejta gor, z vrha se kadi, minirajo,« Marcelo z roko zamahne v smeri rudnika zlata, kot bi ne vedel, kaj reči po krajšem premolku. »Zdaj bom končno spet objel ženo in svoje štiri otroke, ves mesec me že niso videli,« pove s kančkom slabe vesti.

»Preden se poslovimo, vama bom pokazal, kje želim biti pokopan. Saj vesta, v mojih letih moraš poskrbeti tudi za te zadeve. Vidita tisto zeleno oazo?« uperi prst skozi odprto avtomobilsko okno, ko zagledam pravljično jaso. »Imenuje se La Ciénaga (Močvirje), moj raj in večni dom.

V kanjonu Talampaya se skriva tudi osupljiv botanični vrt. FOTO: Matea Inja Šaronja

Mislim, da tega nisem pokazal še nobenemu popotniku. Če me ne najdeta, ko spet prideta, bom verjetno že tam,« se glasno zasmeji in spelje proti Oazi, kot domačini pravijo mestu San Juan.

Naslednji dan pa spet tja, kjer izgine urni kazalec in kjer številčnico vpije neskončnost – v nebo in proti domu, kjer se oba spet pojavita kot netopirski krik, ko zapleše jutranja budilka.