Slikoviti grad sredi notranjskih gozdov

Notranjska je morda najbolj groba slovenska pokrajina. Neskončni gozdovi pokrivajo kamnit kraški svet in od nekdaj je bilo življenje v teh krajih težko. Pokrajina je redko poseljena, a po njej vodijo številne prometnice iz Panonske nižine v Sredozemlje.

Od nekdaj je bil les tisto pravo bogastvo pokrajine in od nekdaj v teh krajih pojo sekire, prebivalstvo pa skrbi, da gozdovi ostanejo v dobri formi tudi na dolgi rok. To zavedanje ni od včeraj, ampak je staro tisočletje. Že v fevdalnem sistemu so se oblikovala zemljiška gospostva, običajno ob gradu, iz katerega so se upravljali gozdovi. 

Eden takšnih je grad Snežnik blizu kraja Kozarišče v občini Loška dolina. Njegova zgodovina sega v 11. stoletje, ko so oblast prevzeli oglejski patriarhi in z njim želeli zavarovati prometno pot, ki je skozi gozdove vodila proti Istri in Kvarnerju. Snežniški gospodje so bili njegovi prvi lastniki, v 700-letni zgodovini pa so sledili še Rauberji, Lambergi, Eggenbergi, Auerspergi, nazadnje pa Schönburg-Waldenburgi, ki so bili lastniki do konca druge svetovne vojne. 

Grad tvorita osnovna bivalna stavba in polkrog obzidja, ozaljšan s stolpiči in vhodnim mostom, ki se pne nad kraškima izviroma in jezercem. 

Zaradi dveh izvirov v bližini se zdi, kot bi bil na vodi.

V 19. stoletju so ga zadnji lastniki temeljito predelali znotraj in zunaj. Iz tega obdobja je večina pohištva, prav tako grajski park s prvinami krajinskega sloga. Osnovno kompozicijo sestavljajo kostanjevi in lipovi drevoredi ob poteh okoli gradu. Konec 19. stoletja je v objektu delovala gozdarska šola, ki je usposabljala lokalne prebivalce za delo v gozdovih. Po vojni so ga nacionalizirali, bil je del državnega protokola, danes pa ga upravlja Narodni muzej Slovenije.

V okolici je speljana vrsta sprehajalnih poti. Morda najlepši pogled na grad je s točke pri umetnem jezercu, ki ga tvorita izvira Obrh in Brezno. Ob lepih dnevih podoba gradu odseva na gladini.