Veslali smo po tem čudovitem slovenskem jezeru (FOTO)

Skozi tisočletja je reka Sava skupaj s pritoki iz Julijskih, Kamniško-Savinjskih Alp in Karavank z gora prinesla neverjetne količine kamnitega drobirja in naplavin. Območje današnje Ljubljanske kotline, ki se zlagoma ugreza, je v celoti nasula z več deset metrov debelimi nanosi proda. Skozi geološko zgodovino je reka predvsem v času med posameznimi ledenimi dobami menjala svoj vodni tok in si svojo strugo vsakič posebej utirala skozi zdaj že naplavine iz labore.

Med Jesenicami in Medvodami se pokrajina precej spušča, in tako se navidezna ravnina na razdalji dobrih 40 kilometrov spusti za kar 200 višinskih metrov. Prav lepo je to videti med Kranjem in Medvodami, kjer si je reka v pokrajino izdolbla čisto prave, več deset metrov globoke kanjone. Takšni so za energetike, ki ves čas oprezujejo za tem, kje bi lahko postavili hidroelektrarno, prava vaba. Na Savi so v zadnjem stoletju na sorazmerno majhni razdalji zrasle kar tri elektrarne. Tista v Kranju, pa v Mavčičah in v Medvodah. Zlasti slednja je zanimiva. Na mestu današnje pregrade je bil nekdaj precej širok slap, ob katerem je bil tudi mlin. Gradnjo elektrarne so začeli leta 1948, trajala je pet let in je bila dokončana leta 1953. Novi časi so prinesli nove družbene razmere in s fizično silo so jo gradili predvsem politični zaporniki. Najverjetneje ti do novih časov niso izražali posebnega občudovanja. Za hidroelektrarno je nastalo Zbiljsko jezero in v okolici Medvod je to pomenilo predvsem do tistega trenutka nesluten razvoj turizma.

V Zbiljah pri gostišču Jezero izposojajo čolne in kanuje. Če jih imamo sami, pa si lahko veslanje omislimo kar v lastni režiji. Morda je najbolje začeti pri edinem mostu čez jezero, ki povezuje Medvode in Smlednik. Makadamska pot pripelje čisto do jezera, in to je naša vstopna točka.

Zbiljsko jezero nam ponuja dve različni podobi. Ko se popeljemo proti Savi, se tok drastično zoža. Zapeljemo se mimo Hotela Kanu in naprej mimo kampa v Dragočajni. Tu vstopimo v napol potopljen kanjon reke. Na obeh straneh so več deset metrov visoke stene. Čeprav tu in tam vidimo strehe hiš v vaseh nad kanjonom, je v njem čisto prava divjina, tudi precej bolj hladno je. Vedno bolj se oži in po nekaj kilometrih zavije nekoliko na desno. Pred nami se pokaže jez Hidroelektrarne Mavčiče. S tem se naše veslanje v poti proti severu konča. Obrnemo se za 180 stopinj in se odpravimo nazaj proti izhodišču. Prava milina, vsepovsod je polno vodnih ptic: galebi, race mlakarice, belke, čaplje, veliki žagarji in še bi se našlo.

Mimo mostu, kjer je bilo naše izhodišče, se odpeljemo še proti jugu, proti Zbiljam. Jezero postane čisto drugačno. Razširi se, hiše posameznih vasi ponekod segajo praktično do jezerske obale. Tu samote ni več. Obala jezera v Zbiljah je letovišče. Zapeljemo se proti jugu, čez jezero visi jeklenica, ki nas opozarja, da je nadaljnja pot zaprta, pred nami se pokažejo naprave Hidroelektrarne Medvode in ostane nam le še vrnitev na izhodišče. Z napihljivim raftom takšno potovanje traja kake tri ure, lahko ga opravimo tudi hitreje ali pa v dobri družbi na jezeru preživimo skorajda ves dan. Zbiljsko jezero s svojo lepoto je pravo pravcato pozitivno presenečenje. Le čas si moramo vzeti in si napraviti lep dan.