Za tako čudovit razgled se splača vzeti čas (FOTO)

V času zadnje ledene dobe je po dolini Save Bohinjke drsel mogočen ledenik, ki se je hranil z ledom, nastalim visoko v Julijskih Alpah. Na svoji poti po dolini navzdol je oblikoval Bohinjsko jezero, v nadaljevanju še široko dolino pod njim v obliki črke U in za konec še Blejsko jezero. Pri Lescah se je združil z ledenikom, ki je pridrsel po dolini Save Dolinke in se pri Radovljici z zadnjimi čelnimi morenami končal. Med seboj je ločil dve veliki planoti: Jelovico in Pokljuko.

Dolina Save Bohinjke ima zaradi delovanja ledenika bolj ali manj ravno dno pa tudi zelo strma in prepadna pobočja. Eno najlepših sten ima Galetovec na skrajnem vzhodnem robu Pokljuke. Njegova severovzhodna stena se navpično spušča petsto metrov v globino. Vse to prav nad vasjo Bohinjska Bela.

Zapeljemo se torej v vas in vozilo pustimo na železniški postaji. Kot zanimivost: Bela leži tik ob vasi Obrne ob vhodu v Sotesko, slikovito tesen Save Bohinjke. Do tu so na svoji poti proti železarskemu centru v Bohinju v času turških vpadov pridrli Turki. Do Soteske je nekako šlo, prek soteske pa niso mogli in so se obrnili. Na mestu, kjer so se obrnili, leži vas s pomenljivim imenom na minule dogodke. Na Pokljuko iz vasi pelje gozdna cesta in mi ji preprosto sledimo. V pobočja se vzpenja po serpentinah, tu in tam jih z markirano potjo preprosto presekamo.

Po dobri uri vzpona se povzpnemo na rob planine Pokljuka. Prej temačna in senčnata pot kar naenkrat postane obsijana s soncem. Ostro zavijemo desno in se počasi vzpenjamo prek planin, ki jih krasijo pastirski stanovi. Po skupno dveh urah vzpona in premaganih 700 metrih višinske razlike smo na vrhu 1265 metrov visokega Galetovca. Vrh na prvi pogled ni čisto nič posebnega. Še en sorazmerno neizrazit vrh na planoti Pokljuke. V resnici pa se naša zmerno dvigajoča se pot hipoma konča. Na vrhu nas pričaka nekaj klopi in božanski razgled. Pa tudi strahovit prepad tik pod njim, ki se spušča v vasi Obrne in Bohinjska Bela globoko spodaj.

Za razgled se splača vzeti čas. Jelovica se kot nekakšen zid konča na naši desni. Planota se zna končati z zanimivo kamnito tvorbo. To je Babji zob, skalnati osamelec na njenem skrajnem zahodnem robu. Globoko pod nami je Bohinjska železnica, ki iz enega predora teče v drugega in gre severno od Blejskega jezera, ki ga vidimo na robu ravnine ob Radovljici.

Na drugi strani ravnine, ki sta jo Savi skozi tisočletja nasuli s svojimi naplavinami, od vzhoda proti zahodu tečejo Karavanke. Stol kot najvišja gora gorovja je kot na dlani tik pred Galetovcem, celotno gorovje pa se vleče kakih 150 kilometrov v dolžino.

Posedimo torej na klopcah Galetovca na tem slikovitem in s soncem obsijanim vrhom. Prek slikovitih planin nas čaka še vrnitev v dolino prek njegovih severnih pobočij. Ta so tako rekoč ves čas v senci. Ta senca ni tako prijetna kot vrh Galetovca, a to je že druga zgodba.

Pogled na Blejsko jezero FOTO: Janez Mihovec

Na vrh se podamo prek planin. FOTO: Janez Mihovec

Tudi po jesenskem gozdu nas pelje pot. FOTO: Janez Mihovec

Na poti FOTO: Janez Mihovec