
Galerija

Nova raziskava je pokazala, da že 10-minutni sprehod takoj po obroku veliko bolj učinkovito zniža krvni sladkor kot 30-minutna hoja, opravljena kasneje.
Kratek sprehod po jedi lahko celo trikrat bolj zmanjša porast glukoze v krvi, kar odpira nove možnosti za enostavno in učinkovito obvladovanje krvnega sladkorja.
Takojšnja hoja po obroku zniža najvišjo raven glukoze na 164,3 mg/dL, v primerjavi z 181,9 mg/dL ob mirovanju. 30-minutna hoja, izvedena 30 minut po obroku, ni imela primerljivega učinka (175,8 mg/dL).
Udeleženci so takojšnjo 10-minutno hojo ocenili kot lažjo, bolj izvedljivo in brez prebavnih težav. Oba načina hoje sta sicer izboljšala skupno glikemično sliko (AUC), vendar je bila časovna umestitev ključna.
Raziskavo so izvedli na japonski univerzi Ritsumeikan in objavili v reviji Scientific Reports. Sodelovalo je 12 zdravih mladih odraslih, ki so sodelovali v treh različnih protokolih:
V telesu glukoza običajno doseže najvišjo raven 30 do 60 minut po jedi. Če se fizična aktivnost začne takoj, lahko prepreči ali znatno ublaži ta porast. Nasprotno pa hoja, ki se začne šele po pol ure, ko je raven glukoze že povišana, nima primerljivega učinka.
To potrjuje pomembnost časovne umestitve telesne dejavnosti, kar ima lahko klinično vrednost predvsem za osebe s tveganjem za srčno-žilna obolenja ali presnovne motnje.
Udeleženci raziskave so 10-minutno hojo ocenili kot manj naporno, lažje prilagodljivo v vsakdan ter brez občutnega vpliva na prebavo. Zaradi svoje enostavnosti in dostopnosti ta strategija dobro sovpada tudi z japonsko nacionalno kampanjo »Plus Ten«, ki spodbuja vsakodnevno povečanje telesne dejavnosti za 10 minut.
Čeprav je bila raziskava izvedena na zdravih mladih odraslih, dokazi iz drugih študij kažejo, da bi lahko imela koristi tudi širša populacija, vključno s starejšimi in osebami s prediabetesom ali inzulinsko rezistenco.
Ta preprosta navada – 10 minut hoje takoj po obroku – lahko postane učinkovita strategija za nadzor glukoze, brez večjih naporov ali sprememb življenjskega sloga.
Avtorji poudarjajo potrebo po nadaljnjih študijah, ki bi preverile učinke dejanskih obrokov (ne le glukoznih napitkov) ter vključile bolj raznolike populacije, zlasti osebe z moteno toleranco za glukozo.