Zdi se, da obstajajo številna leta, ko se ne zgodi nič, in posamezna leta, ko se spremeni vse. V Španiji je bilo to leto 711. Takrat je arabski vojskovodja Tariq ibn Zijad izkoristil razmere, ko je prišlo do sporov znotraj vizigotskega kraljestva. Izkrcal se je z vojsko in le dve desetletji pozneje so bile muslimanske vojske že v južni Franciji.
Celoten Iberski polotok je bil pod arabsko vladavino, z izjemo nekaj manjših območij na skrajnem severu, kjer se je krščanska oblast obdržala.
Že sredi stoletja je prišlo do velike spremembe daleč na vzhodu. Leta 749 so Abasidi izvedli državni udar in z oblasti vrgli dinastijo Omajadov, ki je vladala orjaškemu muslimanskemu imperiju od Atlantika do Indije. Edini preživeli Omajad, Abd al Rahman, je iz Damaska bežal proti zahodu in mu je proti vsem pričakovanjem uspelo prevzeti oblast v Andaluziji, delu Iberskega polotoka, ki je bil pod muslimansko vladavino. Najprej je njegova rodbina nosila naziv emirjev, nato pa so se razglasili za kalife.
Kakorkoli že, na polotoku se je oblikovala samosvoja civilizacija, ki je daleč presegala temačno dobo zgodnjega srednjega veka v preostalem delu Evrope. Tuj ji je bil tudi verski fanatizem, ki se je pod novo oblastjo oblikoval v muslimanskem svetu.
Sedem stoletij vojn, vere in izgubljenega Al Andaluz
Iberski polotok je takrat štel okoli šest milijonov prebivalcev in navkljub muslimanski vladavini je prevladovalo krščansko prebivalstvo, ki pa je prevzelo predvsem muslimanske navade. Imenovali so se Mozarabci. Muslimanov je bilo okoli pol milijona in so imeli glavno besedo. Poleg njih pa je živelo še med 80.000 in 200.000 sefardskih Judov.
Že zelo kmalu so se krščanske države na severu konsolidirale in začele rekonkvisto, ponovno osvojitev, ki je trajala skoraj sedem stoletij. Sprva brez posebnega uspeha, pozneje pa se je vse skupaj spremenilo v neustavljiv val. Predvsem zato, ker je enotna muslimanska oblast v 11. stoletju razpadla in se je kalifat s sedežem v Cordobi razdelil na številne muslimanske kneževine, taife, ki so se med seboj spopadale.
FOTO: Janez Mihovec
FOTO: Janez Mihovec
FOTO: Janez Mihovec
Kristjani so glavni preboj dosegli leta 1212 v bitki pri Las Navas de Tolosa. Od tega trenutka se niso več ustavili. Čeprav so muslimani dobivali pomoč iz Maroka, se je njihovo ozemlje vedno bolj krčilo. Na koncu so se obdržali le še na območju današnje Andaluzije pod vladavino dinastije Nasridov s sedežem v Granadi.
Nekoč ponosna muslimanska oblast je bila naslednji dve stoletji le še klientelno kraljestvo, kjer so imeli glavno besedo Kastiljci in Aragonci, arabski vladarji pa so postali odvisni. V procesu združevanja Španije je prišlo do združitve tudi v kraljevski postelji. Kastiljska kraljica Izabela se je poročila z aragonskim kraljem Ferdinandom. »Najbolj katoliška vladarja« sta se odločila narediti konec tuji oblasti. Po desetletju vojne je leta 1492 zadnji granadski sultan Boabdil dvignil belo zastavo.
Zapustil je prelepo palačo Alhambro in se podal v izgnanstvo. Na mestu, ki se še danes imenuje Suspiro del Moro, je še zadnjič pogledal svojo palačo in se razjokal. Poleg njega stoječa mati mu je namenila znameniti stavek: »Ne jokaj kot ženska za palačo in domom, ki ga nisi mogel braniti kot moški.«
Bele vasice, oljčniki in najbolj nora pešpot v Španiji
Velika večina obiskovalcev, ki v Andaluzijo ne pride po kopnem, tja prileti v Malago. Človek kar obstane od začudenja. Na ogromnem letališču množice turistov dobesedno valovijo sem ter tja. Obala Costa del Sol je danes prekrita s turistično infrastrukturo, ki se vleče več deset kilometrov daleč in gosti nepregledne množice obiskovalcev.
Vendar pa Andaluzija niso le velika mesta, kot so Malaga, Granada, Ronda, Sevilla in Cordoba. Njen pravi čar leži drugje - v pueblos blancos, prelepih belih vasicah, skritih po hribovju pokrajine.
Na bližnjih vzpetinah stojijo alcazabe, utrdbe, pod njimi pa se razprostirajo naselja z glavnimi trgi, cerkvami in belo pobeljenimi hišami z rdečimi korci. Vse skupaj deluje skoraj filmsko.
Andaluzija je velika približno za štiri Slovenije in ima okoli devet milijonov prebivalcev. Na vzhodu leži celo edina evropska puščava Tabernas, nad obalo pa se dvigajo zasneženi vrhovi Sierre Nevade z najvišjim vrhom celinske Španije, Mulhacénom.
Posebno doživetje je tudi Caminito del Rey, spektakularna pešpot nad prepadnimi stenami soteske ob reki Gaitanejo. Pot so pred več kot stoletjem zgradili delavci pri gradnji elektrarn in namakalnih sistemov, danes pa velja za eno najbolj drznih turističnih poti v Evropi.
Bikoborbe v Andaluziji so pomembnejše, kot si mislijo nasprotniki. FOTO: Janez Mihovec
FOTO: Janez Mihovec
Kolumbov grob. FOTO: Janez Mihovec
Granada in Alhambra: lepota, ki vzame dih
Granado je preprosto treba obiskati. Nad srednjeveškim mestnim jedrom, katedralo in areno za bikoborbe se dviga mogočna palača Alhambra. Rdeča palača, kot pomeni njeno ime, je bila zadnja prestolnica muslimanov v Španiji.
V njej in v bližnji palači Generalife lahko obiskovalec občuduje vodne vrtove, patie oziroma dvorišča ter izjemno arhitekturo, ki človeku dobesedno vzame dih.
Pod palačo se je rodil tudi flamenko. Najbolj znan španski ples so ustvarili Gitanosi, španski Romi. V majhnih lokalih pevci, kitaristi in plesalci še danes ustvarjajo vrtinec glasbe, petja in strasti, ki ga obiskovalec težko pozabi.
Cordoba in Sevilla: mesta, kjer zgodovina še vedno živi
Cordoba, nekdanja prestolnica muslimanske Španije, je nekoč štela pol milijona prebivalcev. Njena znamenita mezquita je ena največjih arhitekturnih posebnosti Evrope. Ogromna dvorana s stotinami stebrov združuje rimske, islamske in krščanske vplive.
Na mestu nekdanje vizigotske cerkve so muslimani zgradili mogočno mošejo, kristjani pa so pozneje sredi nje postavili renesančno katedralo. Prav ta nenavadna mešanica kultur danes daje mestu poseben značaj.
Tudi Sevilla je zgodba zase. V času španskega kolonialnega imperija je veljala za eno najbogatejših mest na svetu. Njena ogromna katedrala, zgrajena na mestu nekdanje mošeje, še danes osupne obiskovalce.
V njej stoji tudi grobnica Krištofa Kolumba, poleg pa kraljeva palača Alcázar z osupljivimi vrtovi in Archivo de Indias, kjer hranijo dokumente o osvajanju Amerik.
Malaga. FOTO: Janez Mihovec
Picasso. FOTO: Janez Mihovec
Pueblo Blanco. FOTO: Janez Mihovec
Pokrajina, ki ostane v srcu
Andaluzija človeku preprosto vzame dih. Zgodaj spomladi je prava cvetlična dežela med gorovji, divjimi rekami in rodovitnimi dolinami.
Prevoziš jo po dolgem in počez, prehodiš njene poti, raziskuješ bele vasice, mogočne palače in starodavne ulice, in ostane ti v srcu kot nekaj nepozabno lepega.
Ronda. FOTO: Janez Mihovec
Sevilja. FOTO: Janez Mihovec
Zahra. FOTO: Janez Mihovec
