Na specialki sem že sto let. Vmes je specialka izgubila svojo identiteto, zdaj jo moram klicati cestno dirkalno kolo. Seveda, če dirkaš, če si vsaj za konec tedna pripneš startno številko na hrbet kolesarske majice. Če ne dirkaš, potem potrebuješ cestno kolo, ki ni dirkalno …
On je imel najlepšo specialko, kar sem jih do svojega 12 leta videl v živo. Oranžna, na njej pa je pisalo Olympia. In glej ga tistega zlomka, ki si ga zapomniš za vse življenje; ko so v šoli pri zgodovini in zemljepisu omenjali Olimp, sem celo dvignil eno obrv zanimanja.
Ampak, to je zgodbica o kolesarju, ne toliko o kolesu …
A, ja, ja, to je zanimivo za Slovenske novice … Vsaki, ko je prišel z vožnje, s treninga, je kolo pustil na stopnišču bloka, na katerem je bila klopca, na kateri sta sedeli hčeri, in včasih tudi jaz, ker sem bil zaljubljen v eno izmed njih, ki sta imeli krpico v žepu, s katero sta očetu očistili kolo, ne, glede kako umazano je bilo. Živeli so na vrhu bloka, v najvišjem petem štuku. Največkrat je po očiščeno kolo prišel oče, stuširan in nahranjen. Velikokrat pa ga je morala ena izmed hčera nesti tja gor visoko. Ampak, kolo je bilo lahko in vseeno je bilo hčerama pretežko, seveda, ne zaradi same teže specialke, temveč …, saj vemo, zakaj. Med čiščenjem sem ga gledal čisto od blizu. Lahko se je primerjalo z lepoto hčera, mojima prijateljicama, sosedama. Tista mlajša je včasih znala bentiti v oči očeta, ampak je vseeno urno glancala Olympio, Campagnolo, Rino …
A, ja, ja, mene nikoli niti pogledal ni, kaj šele ogovoril. Razumem ga, odkar imam hčer in moram opazovati zalezovalce, snubce, ki so kao sosedje, prijatelji, sošolci …
A nekega popoldneva, sredi tedna, nekje okoli 19. ure zvečer, sva z mlajšo čilala na klopci stopnišča pred vhodnimi vrati njenega bloka in evo ga, s treninga, prešvicanega, ampak brezhibno urejenega, elegantnega, zelo vitkega, dobrovoljnega. »Sem slišal, da si se vpisal v Klub? Lepo. Sicer tega od fuzbalerja nisem pričakoval. Upam, da tega nisi naredil, da bi bil tamali všeč?« Da, takrat me je prvič pogledal in celo ogovoril. Prebutast sem bil že takrat, da bi se spomnil, da bi za ljubezen njegove mlajše hčere fuzbal zamenjal za kolesarstvo. Klub se pri kolesarjih piše z veliko začetnico in v takratni prekrasni državi je bil edini Klub v državi, ki je bil Klub - Sava Kranj. On pa je večkrat vozil v majici, na kateri je pisalo Kokrica. Ampak je cenil, da sem se odločil za Klub. Od takrat sva bila skoraj prijatelja. Skoraj, ker sem bil nevaren za hčeri, potem ko je čez nekaj let videl, da sem popolnoma nevaren, sva postala prijatelja do danes.
Boris Starc na cesti proti Krvavcu. FOTO: Miroslav Braco Cvjetičanin
In čez nekaj sezon, točno dve sem tudi jaz dobil svoje drugo klubsko kolo, ki pa je bilo, nisem mogel verjeti, oranžne barve. Vendar na njem ni pisalo Olympia, ampak Valy. Groza. Valy je bil slovenska proizvodnja, ki je takrat nisem znal ceniti, danes je to dragulj, vsi smo sanjali le o italijanskih specialkah.
In leta so minevala. Tudi na kolesarskem sedežu. Na pedalih. Na cestah …
80-letnik, ki še vedno leti na karbonskem kolesu: zgodba o Borisu Starcu, človeku, ki še kako živi za kolo
V življenju srečamo ljudi, ki nas spremljajo kratek čas in ljudje, ki nas zaznamujejo za vedno. Zame je tak človek Boris Starc.
Boris je bil tisti, ki je v moje kolesarjenje prinesel nekaj več, širino, lahkotnost in ljubezen do tega športa, ki presega tekmovanje. Pogosto je rekel: »To je najlepši šport na svetu. In tudi najtežji.«
In s tem ni mislil le na hitrost, napor ali zmage. Mislil je na občutek svobode, na cesto, veter in družbo. In tako še danes misli. Pri svojih okroglih 80.
Boris in njegov aero Giant. FOTO: Gorenjski glas
Morda je prav zato znal o kolesu govoriti in še vedno govori skoraj zenovsko. Da človek na kolesu najde ritem, ki ga v vsakdanjem življenju pogosto izgubi. Da se misli med vrtenjem pedalov umirijo. In da cesta človeka vedno nauči potrpežljivosti.
Vedno je poudarjal, da je rekreativno kolesarjenje nekaj povsem naravnega, lepega in dragocenega.
Večkrat mi je rekel:
»Veš, ni pomembno, ali si na startu dirke ali pa se samo pelješ na kavo. Pomembno je, da si na kolesu. Kolesarjenje je mobilna meditacija.« Robin Williams ga je nekoliko citiral šele desetletja kasneje.
Ta misel mi je ostala. Pri njem ni bilo delitve na resne kolesarje in rekreativce. V njegovem svetu je vsak, ki vrti pedale, del iste zgodbe. Boris razume nekaj, kar številni dojamejo šele pozneje: da kolesarjenje ni boj proti cesti, ampak sodelovanje z njo. Če preveč siliš, te ustavi. Če jo poslušaš, te pelje daleč.
Danes, ko Boris praznuje 80 let, je njegova zgodba še vedno enaka, le oprema je sodobnejša. Še vedno sedi na kolesu, tokrat na karbonski specialki z visokimi obročniki in elektronskimi prestavami. In ne, to ni simbolična vožnja okoli hiše. Boris še vedno kolesari resno, z veseljem in z energijo, ki bi jo marsikdo pri pol mlajših težko dohajal.
Ko ga vidiš na cesti, ne vidiš starejšega gospoda na kolesu. Vidiš kolesarja. To je razlika, ki jo je ustvaril sam. Na kolesu je še vedno nekaj mladeniškega. Morda zato, ker človek med vožnjo pozabi na leta. Obstajata samo dih in cesta. In občutek, da se svet za nekaj ur vrti počasneje.
Boris Starc v svoji kolesarski jati. FOTO: Miroslav Braco Cvjetičanin
A v resnici čas neusmiljeno beži. Zdi se, kot da smo bili še včeraj mladi fantje na jeklenih specialkah, z bidoni, ovitimi v časopisni papir pod majico na spustih, in z nogami, polnimi sanj. Obrneš nekaj sezon - in mine štirideset, petdeset … let.
In prav kolesarjenje človeka najbolj nauči, kako hitro mineva življenje. Kilometri se nalagajo skoraj neopazno, vzponi pridejo in minejo, ceste se menjajo, letni časi krožijo. Na koncu pa ugotoviš, da je skupaj s kilometri minil tudi velik del življenja.
Morda zato kolesarji tako dobro razumemo nostalgijo. Ker vemo, da nobena vožnja ni povsem enaka prejšnji. In ker vemo, da je vsak dober dan na kolesu nekaj, česar ne gre jemati za samoumevno.
Boris Starc ni bil nikoli le športnik. Je tudi družaben človek, ki razume, da je kolesarjenje več kot trening.
Pogosto poudarja pomen dobre družbe, pogovorov na poti, skupnih postankov in smeha ob kavi po vožnji. Zanj kolo nikoli ni bilo samo orodje za športni rezultat, temveč način povezovanja.
Rad ima naravo, red in preprostost. In prav v tem je njegov pristop k življenju zelo jasen: čim več gibanja, čim manj kompliciranja in čim več iskrenih odnosov.
Velikokrat sem imel občutek, da Boris na kolesu ne beži pred življenjem, ampak se mu ravno tam najbolj približa. Med dolgimi vožnjami človek ostane sam s sabo. Brez hrupa. Brez odvečnih besed. Samo ritem pedalov in misli, ki počasi postanejo bolj jasne.
Čeprav se morda komu zdi, da gre samo za kolesarjenje, so takšni ljudje tisti, ki pustijo največji pečat. Boris me ni naučil samo, kako voziti ali trenirati. Naučil me je, da kolesarjenje ni faza, ni kariera in ni obdobje življenja. Je odločitev, ki jo nosiš s seboj vse življenje.
Pred desetimi leti je bil isti ... FOTO: Miroslav Braco Cvjetičanin
In morda je največja skrivnost kolesarjenja prav v tem: da človek nikoli zares ne pride na cilj. Vedno je pred njim še ena cesta. Še en vzpon. Še eno jutro.
Njegova zgodba je dokaz, da starost ne pomeni konca športne poti. Pomeni le drugačen tempo, drugačen pogled in več izkušenj. Ko ga danes vidim na cesti, mi je jasno nekaj zelo preprostega: nekateri ljudje ne kolesarijo zato, ker morajo, ampak zato, ker so to, kar so.
In Boris Starc je kolesar. Vedno je bil. In očitno bo ostal.
Boris Starc je za 80. rojstni dan v svojem kolesarskem klubu prejel posebno majico. FOTO: Miro Mikič
