Brezvoljnost pri vadbi ni vedno lenoba. Telo vam morda sporoča, da je čas za počitek

Brezvoljnost je lahko pomemben znak telesne izčrpanosti, pretreniranosti in dolgotrajnega stresa. Telesna aktivnost je precej nenavadna stvar. Lahko je zdrava ali nezdrava, odvisno od tega, koliko je je in kdaj jo izvajamo. Tako kot pri marsičem v življenju je tudi pri vadbi najpomembnejša prava mera. Telesu koristi, ko mu zagotovimo primeren odmerek telesnega napora in mu hkrati omogočimo dovolj časa za regeneracijo.

Vadbene navade in scenariji so zelo različni. Vemo, da bi se morali gibati, z vadbenim načrtom ali brez njega. Ljubljanski maraton, Franja ali velika tekmovanja, kot so svetovna prvenstva, so za marsikoga nekakšna ura resnice. Takrat zberemo še zadnje koščke volje in se odpravimo na trening tudi zgodaj zjutraj, v mraz ali dež. Večina ljudi je takrat še doma na toplem.

Pri zagnanih rekreativcih se pogosto zgodi, da vsak prosti trenutek izkoristijo za vadbo ali pripravo nanjo. Ne samo da uživajo v gibanju, zadovoljni so tudi, ko garajo. Po težkem treningu se popolnoma izčrpani zleknejo na kavč in imajo občutek, da so naredili nekaj dobrega zase.

Toda kaj se zgodi, ko telo nenadoma začne odpovedovati poslušnost?

V zadnjem času se počutimo vse slabše. Večkrat imamo občutek, kot da nas je napadel virus. Kakšen dan se pojavi celo povišana telesna temperatura, praska nas po grlu, srce pa nam občasno razbija, kot da bi ravnokar tekli ciljni sprint. Tudi domači začnejo opažati, da nekaj ni v redu. Partner ali partnerica opozarja, da pretiravamo, mi pa se še naprej prepričujemo, da potrebujemo samo še malo treninga. Zdravnik pri tem ne najde znakov bolezni. Po nekaj dneh počitka se počutje sicer nekoliko izboljša, vendar se težave kmalu vrnejo. Poleg tega se pojavi slaba vest, ker smo počivali. Kolegi se medtem odpeljejo v klanec, mi pa ostanemo doma in se počutimo še slabše. Vadili bi več, vendar ne gre. Kvečjemu navzdol.

Ko brezvoljnost postane opozorilni znak

Takrat lahko ugotovimo, da pomanjkanje volje za vadbo ni vedno zgolj značajska lastnost ali preprosto znamenje, da se nam ne ljubi. Brezvoljnost je lahko tudi simptom, s katerim nam telo sporoča, da je obremenitev postala prevelika.

Ko je telo zaradi pretiranega treninga močno obremenjeno in izčrpano ter se v njem kopičijo negativni učinki stresnega odziva, lahko začne zmanjševati našo željo po nadaljnjem naporu. To ni nujno sovražnik treninga, ampak je lahko pomemben zaščitni mehanizem. Telo nam v takšnem trenutku sporoča, da potrebuje počitek. Če tega ne sprejmemo in se zaradi prisilnega počitka še dodatno jezimo nase, lahko iz vadbene preutrujenosti izstopamo zelo počasi. V skrajnem primeru se težave lahko vlečejo zelo dolgo.

Prej ali slej si moramo zato priznati, da je počitek sestavni del treninga. Pri vadbenih naporih moramo upoštevati tudi svoje počutje in sposobnost regeneracije.

Razumevanje teh občutkov je še posebej pomembno, kadar imamo pred sabo pomemben športni cilj in nenadoma težko najdemo motivacijo zanj. Takrat ne smemo dovoliti, da bi naše telo dodatno obremenjevali še življenjske okoliščine, psihični stres, konflikti in nerazumevanje.

Psihični stres lahko zmanjša učinek vadbe

Učinki telesnega stresa, ki ga povzroča vzdržljivostna vadba, so dobro znani. Če telesa ne preobremenimo, je takšen stres koristen. Poleg telesnih sposobnosti lahko izboljšuje tudi kognitivne funkcije. Ko treniramo hitrost in moč, na neki način treniramo tudi možgane. Redna telesna aktivnost lahko pomaga tudi pri razpoloženju in zmanjševanju depresivnih občutkov. Pozitivnih učinkov primerne vadbe je še veliko. Toda položaj je drugačen, kadar smo pod vplivom psihičnega stresa. Ko nas nekaj nenehno obremenjuje, ko ne najdemo rešitve, se težave vlečejo in se iz njih nikakor ne moremo izvleči, stres počasi pronica v vse dele našega življenja. Takrat nas ne bo nujno rešila niti najbolj kakovostna vadba.

Lahko imamo najboljši vadbeni program na svetu, natančno prilagojen našim sposobnostim in značilnostim, vendar bo učinek treninga slab, če je telo hkrati pod nenehnim vplivom psihičnega stresa. Regeneracija bo slabša, napredek bo manjši, neuspeh pri vadbi pa nas lahko še dodatno potre.

Pomembno vlogo pri tem ima tudi kortizol, hormon, ki sodeluje pri stresnem odzivu organizma. Pri telesnem naporu se kortizol sprošča kot del običajnega odziva na obremenitev, po koncu napora pa se stresni odziv umirja. Pri dolgotrajnem psihičnem stresu je položaj drugačen, saj lahko vztrajna aktivacija stresnega sistema vpliva na obnovitvene procese v telesu in na delovanje imunskega sistema.

Razlikuje se tudi odziv telesa na psihološki in telesni stres na drugih ravneh. Med pomembnimi sistemi je endokanabinoidni sistem, ki sodeluje pri uravnavanju številnih telesnih procesov, povezanih tudi z razpoloženjem, stresom in odzivom na telesno aktivnost. Prav zato je lahko vadba za nekatere skoraj kot droga. Po naporu se počutimo bolje, zadovoljni smo in želimo še več. Toda pri dolgotrajnem psihičnem stresu se lahko ugodni učinki takšne vadbe zmanjšajo, slaba volja pa postane vse bolj izrazita.

Glava nas lahko potolče hitreje kot telo

Vrhunsko trenirani športniki so praviloma zelo močni tudi psihično. Dobro poznajo svoje telo in pogosto znajo že ob prvih znakih preutrujenosti oziroma pretreniranosti zmanjšati obremenitev. Toda tudi zelo močna psiha ima svoje meje. Včasih se v življenju pojavi manjši dodaten stres. Lahko pa se kakšen prejšnji problem vleče predolgo. Takrat samo močna volja ni več dovolj. Tisto, kar bi bila v običajnih okoliščinah zgolj prehodna preutrujenost, ki bi po krajšem počitku izginila, se lahko zaradi dodatnih psiholoških obremenitev razvije v precej resnejše stanje pretreniranosti in izčrpanosti.

Še posebej nevarno je, kadar slabo počutje spominja na bolezensko stanje. Športnik postane zaskrbljen, zdravnik pa pri pregledih ne najde jasnega vzroka oziroma bolezni, ki bi jo lahko zdravili z zdravili. Negotovost se tako še poveča, športna uspešnost začne padati, s tem pa tudi samozavest. Športna kariera se lahko začne rušiti kot hišica iz kart.

Zato mora športnik, profesionalni ali rekreativni, dobro poznati znake preutrujenosti in pretreniranosti. Poznati mora tudi samega sebe in razumeti, kako na njegovo psihično stanje vplivajo delo, odnosi, družina, konflikti in druge življenjske okoliščine.

Počitek ni izgubljen trening

Najpomembnejše sporočilo je preprosto: počitek ni nasprotje treninga, ampak njegov sestavni del.

Napredek se ne zgodi samo takrat, ko treniramo. Telo se prilagaja obremenitvi predvsem v času regeneracije. Če mu tega časa ne omogočimo, se lahko pozitivni učinki treninga zmanjšajo, tveganje za preutrujenost in pretreniranost pa poveča.

Ko se zato nenadoma pojavi brezvoljnost, ni vedno prav, da jo premagujemo z dodatno voljo in še enim treningom. Včasih je najbolj športna odločitev prav nasprotna, ustaviti se, počivati in telesu omogočiti, da si opomore.

Šport naj bi izboljševal naše zdravje in kakovost življenja. Če pa ne znamo prisluhniti opozorilom telesa in glave, lahko začne načeti oboje, zdravje in dušo.