Depresija med vrhunskimi športniki je pogostejša, kot si mislimo

Duševno zdravje v elitnem športu še vedno ostaja tabu. Čeprav nas športniki navdušujejo z vrhunskimi dosežki in jekleno disciplino, vse pogosteje prihajajo v javnost priznanja, da tudi za najbolj sijočimi medaljami tičijo stiske, izčrpanost in depresivne epizode. Strokovnjaki opozarjajo: težave niso izjema, so pravzaprav presenetljivo pogoste.

Najpogostejša duševna motnja med športniki? Depresija

Depresija je pri športnikih diagnosticirana enako pogosto kot v splošni populaciji. Prevladuje pa nevarno prepričanje, da »šibki ne zdržijo« in da je za vrhunski šport potrebna psihična neprebojnost. Zaradi tega se težave pogosto prikrivajo, normalizirajo ali pripisujejo le fizični utrujenosti.

Pogosti opozorilni znaki pri športnikih: nihanje razpoloženja, razdražljivost, upad motivacije, kronična preutrujenost, izgorelost. Vse našteto športna okolja prepogosto pripišejo pretreniranosti, ne pa duševnim težavam, ki so lahko veliko resnejše.

Senca elitnega športa: ko telo zmore, glava pa ne več

Jungova misel, da »ni svetlobe brez sence«, v športu še posebej drži. Poškodbe so sprejeta realnost, duševne stiske pa ostajajo skrbno potisnjene ob rob.

Vedno več vrhunskih športnikov javno spregovori: o depresiji, motnjah hranjenja, anksioznosti, težavah z alkoholom, zasvojenosti z igrami na srečo.

A kljub temu med strokovnim kadrom še vedno velja prepričanje, da je v vrhunskem športu za duševne težave »premalo prostora«. Strokovnjaki opozarjajo, da gre za napačen in nevaren mit.

Ko izgori identiteta: kdo sem, če ne športnik?

Športniki veliko časa, energije in identitete vložijo izključno v rezultate. Samopodoba se pogosto oblikuje le preko telesnih sposobnosti in tekmovalnih rezultatov.

Prihaja do: hudih stisk ob poškodbah, kriz ob koncu kariere, razpadov identitete, občutkov izgube smisla.

Zgovoren je primer Simone Biles, ki je zaradi zaščite svojega duševnega zdravja predčasno prekinila olimpijski nastop. Andre Agassi je v biografiji priznal, da so ga v tenis silili od otroštva dalje, sam pa ga je, paradoksalno, sovražil.

Posebne motnje, ki jih prinaša šport

Poleg klasičnih duševnih motenj se v športu pojavljajo tudi športno specifične težave:

• subklinične motnje hranjenja v športih, kjer je telesna masa ključna,
• odvisnost od vadbe,
• pretreniranost, ki vodi v motnje razpoloženja,
• boksarska demenca zaradi ponavljajočih se udarcev.

Zakaj je depresije največ pri mladih, poškodovanih in ob koncu kariere

Največ depresivnih simptomov je pri: mladih športnikih, ki prehajajo v člansko konkurenco, individualnih športnikih, ženskah,

poškodovanih športnikih, tistih, ki zaključujejo kariero.

Depresija je pogosto odgovor na izgubo, izgubo zdravja, statusa, identitete ali ciljev.

Genetika, družina in šport kot beg

Veliko športnikov prihaja iz okolij, kjer so bile prisotne težave v duševnem zdravju. Lindsey Vonn je priznala, da je depresija v družini del njenega vsakdana že od otroštva. Simone Biles je odrasla v izjemno zahtevnih družinskih razmerah.

Strokovnjaki opozarjajo, da šport pogosto postane:

• beg pred težavami,
• način nadkompenzacije,
• prostor, kjer športnik v izjemni uspešnosti poskuša preglasiti notranjo bolečino.

Največja težava? Ni sistema, ni pomoči, ni strokovnjakov

V tujini in pri nas velja podobno: sistema za zgodnje prepoznavanje duševnih motenj v športu praktično ni. Čeprav mnogi sodelujejo s športnimi psihologi, se ti pogosto osredotočajo le na: izboljšanje nastopa, rutine, tekmovalno samozavest.

Zdravljenje depresivnih simptomov pa ostaja prezrto.

Psihoterapijo prejmejo le redki, čeprav je ta pri večini oblik depresije vsaj tako učinkovita kot zdravila.

Čas je za resne spremembe

Strokovnjaki pozivajo, da se vzpostavi:

• interdisciplinarna mreža terapevtov,
• sistem za zgodnje zaznavanje stisk,
• večja dostopnost psihoterapije za športnike,
• izobraževanje trenerjev, klubov in družinskih članov.

Športnik ni zgolj rezultat, medalja ali čas na štoparici.

Je človek in tudi v elitnem športu se mora o duševnem zdravju govoriti odkrito, strokovno in brez sramu.
 

***

dr. Uroš Perko, mag. kin., spec. geštalt psihoterapevt