
Galerija

Prav takrat lahko z gibanjem, družabnostjo, učenjem in novimi izkušnjami naredimo veliko za kakovost življenja v poznejših letih.
Šestdeseti rojstni dan za marsikoga pomeni pomembno prelomnico. Otroci so praviloma že odrasli, delovno obdobje se bliža koncu ali pa je že končano, časa za stvari, ki jih je bilo prej zaradi službe in drugih obveznosti premalo, pa je nenadoma več.
Prav obdobje med 60. in približno 72. letom je zato lahko nekakšno zlato obdobje. To so leta, ko je človek pogosto še zelo mobilen, samostojen in telesno sposoben, hkrati pa ima več časa, da življenje prilagodi sebi.
Strokovnjaki za zdravo staranje opozarjajo, da teh let ne bi smeli razumeti kot čakanje na starost. Prav nasprotno. To je obdobje, v katerem lahko zgradimo telesno in duševno odpornost za prihodnja desetletja.
Raziskave kažejo, da se po 75. letu pri mnogih ljudeh začnejo pomembneje kazati spremembe v telesni odpornosti in sposobnosti prilagajanja. Zato je smiselno, da čim prej poskrbimo za telesno pripravljenost, ravnotežje, moč, gibljivost in duševno dejavnost.
Samo staranje ni bolezen. Gre za normalen biološki proces. Na to, kako hitro in kako izrazito se bodo pokazale posledice staranja, pa pomembno vplivajo življenjski slog, okolje in vsakodnevne navade. Dolgotrajno sedenje, premalo gibanja, kronični stres, neuravnotežena prehrana, premalo spanja in onesnaženo okolje lahko povečujejo tveganje za številne zdravstvene težave. Zato ni dovolj, da se po 60. letu osredotočimo samo na prehrano ali občasno telesno vadbo. Pomemben je celoten način življenja.
Pri tem nikoli ni prepozno za spremembe. Tudi v sedemdesetih in pozneje lahko redna telesna dejavnost, kakovostna prehrana, dovolj spanja in dejavno družabno življenje pomagajo ohranjati telesno in duševno zdravje. Pomembno je predvsem, da se staranja ne ustrašimo. Šestdeseta in zgodnja sedemdeseta niso konec aktivnega življenja, ampak so lahko njegova nova različica, obdobje, ko imamo več svobode in lahko počnemo stvari, za katere prej ni bilo časa.
Po upokojitvi se nekateri začnejo gibanja celo izogibati. Bojijo se padcev, poškodb ali pa menijo, da je za začetek nove telesne dejavnosti že prepozno. Toda prav prva leta po upokojitvi so lahko odlična priložnost, da nadoknadimo vse tisto, za kar med delovno dobo ni bilo dovolj časa. Če nas skrbi, da bi izgubili ravnotežje, rešitev ni nujno izogibanje gibanju. Veliko bolj smiselne so vaje za ravnotežje, krepitev mišic nog in gležnjev ter redna hoja. Pomagajo lahko tudi vaje za stabilnost in gibljivost. Osnovno pravilo je preprosto: kar naredimo v enem desetletju, je lahko temelj za naslednjega.
Za začetek ni potrebna zahtevna vadba. Že hitra 30-minutna hoja vsak dan je lahko zelo dobra osnova. Dodamo lahko vaje za moč, raztezanje, plavanje, kolesarjenje, pohodništvo, jogo, pilates ali katero drugo dejavnost, ki nam je všeč. Pomembno je tudi, da zmanjšamo čas sedenja. Če več ur delamo za računalnikom, je koristno, da se večkrat vstanemo, sprehodimo, raztegnemo ali naredimo nekaj preprostih vaj.
Za zdravo staranje pa ni pomembno samo telo. Enako pomembni so možgani. Učenje novih stvari, zahtevnejše miselne dejavnosti in družabni stiki pomagajo ohranjati tako imenovano kognitivno rezervo. Gre za sposobnost možganov, da se lažje prilagajajo spremembam in kljubujejo posledicam staranja. Zato upokojitev ne bi smela pomeniti tudi umika iz dejavnega življenja. Naučite se tujega jezika, vpišite se na tečaj, začnite igrati glasbilo, fotografirajte, berite, pišite, rešujte zahtevnejše miselne naloge, sodelujte pri društvu ali se lotite projekta, ki vas že dolgo zanima.
Tudi potovanja so lahko odlična telovadba za možgane. Nova okolja, ljudje, jeziki, navade in kulture zahtevajo prilagajanje in pozornost. Potovanje z določenim ciljem je zato pogosto precej bolj spodbudno kot pasivno preživljanje prostega časa.
Eden najboljših načinov, kako ostati dejaven, je, da si postavimo cilj. Morda že leta razmišljate o daljšem pohodu, kolesarski turi, potovanju ali obisku kraja, ki ga še niste videli. Če si določimo datum in cilj, imamo dodaten razlog, da začnemo pravočasno trenirati. Za zahtevnejši pohod se lahko pripravimo s hojo v klanec, počepi, izpadnimi koraki, vajami za moč, raztezanjem in vzdržljivostno vadbo. Za daljšo kolesarsko pot bodo koristne redne vožnje, za potovanje v hribe pa postopno podaljševanje pohodov. Tudi ples je odlična izbira. Poleg tega, da krepi vzdržljivost, zahteva usklajevanje gibov, ravnotežje in zbranost. Glasba pa lahko izboljša razpoloženje in človeka dodatno motivira za gibanje.
Po upokojitvi si mnogi želijo več časa preživeti z otroki in vnuki. To je dragoceno, vendar je pomembno, kakšen je ta čas. Najlepši spomini običajno ne nastanejo takrat, ko samo sedimo skupaj. Nastanejo med skupnimi izleti, sprehodi, potovanji, športnimi dejavnostmi, raziskovanjem narave ali obisku zanimivih krajev. Če lahko z vnuki skupaj prehodimo nekaj kilometrov, se odpravimo na kolesarski izlet, obiščemo muzej, raziskujemo naravo ali se naučimo česa novega, je to drugačna izkušnja kot zgolj nekaj ur pred televizorjem. Takšni trenutki so dragoceni za obe generaciji. Mlajši dobijo priložnost za nove izkušnje in pogovor, starejši pa ostajajo telesno in družbeno dejavni.
Ena največjih napak je, da začetek nove dejavnosti nenehno prelagamo. Vedno se lahko pojavi razlog, bolečina v kolenu, utrujenost, slabo vreme, pomanjkanje časa ali preprosto misel, da smo za določeno stvar prestari. Toda če je človek zdrav in telesno sposoben, je šestdeseto leto lahko začetek, ne konec. Pri tem ni treba pretiravati. Cilj ni, da bi pri 65 letih trenirali kot pri 30. Cilj je, da ohranjamo čim več moči, gibljivosti, ravnotežja, vzdržljivosti in samostojnosti.
Prav tako ni treba čakati na upokojitev. Z zdravimi navadami je najbolje začeti čim prej, vendar koristi prinaša tudi sprememba pri 60, 65, 70 ali celo pozneje.
Obdobje med 60. in 72. letom lahko razumemo kot naložbo v prihodnost. Vsak sprehod, vsaka vadba za moč, vsak izlet, vsaka nova veščina in vsako druženje so lahko del te naložbe. Ne gre za to, da bi živeli v strahu pred starostjo. Prav nasprotno. Gre za to, da leta, ko smo še dovolj močni in gibljivi, izkoristimo za življenje, ki si ga želimo. Če bomo danes skrbeli za mišice, ravnotežje, srce, pljuča, možgane in družabne stike, bomo morda čez desetletje lažje ostali samostojni. Zato šestdeseta niso čas za umik. Lahko so čas za nov začetek.
Ne čakajte na 70. ali 80. leto, da bi ugotovili, kaj bi morali storiti prej. Če ste danes še dovolj močni, gibljivi in zdravi, je prav danes pravi čas za naložbo v prihodnost.