Etiopija: Starodavna dežela na visoki planoti

V trenutku, ko letalo zapusti istanbulsko letališče, se začne človeku motati po glavi nešteto vprašanj. Odpravlja se v neznan svet. Etiopija je prav gotovo legendarna dežela, kateri začetki segajo v biblične čase, vendar si človek ni na jasnem, kaj ga v tej deželi na Afriškem rogu pravzaprav čaka. Edino kar ve je to, da bo vse drugače.

Do Asuana v južnem Egiptu je nad Nilovo dolino morje luči. Nato pa kot bi odrezal. Pod letalom je ena sama velika tema. Ta se prekine le enkrat. Ko letimo nad Kartumom, je ponovno svetloba, ki pa se spet konča, takoj ko zapustimo mestne meje. Nad Adis Abebo se luči ponovno pojavijo. Vendar nas kar takoj čaka presenečenje.

Nad sedemmilijonsko metropolo je morda le petina ali desetina tistih luči, ki bi jih človek pričakoval nad modernim mestom. Na ulicah sredi noči je popolna praznina. Že jutro pokaže drugačno podobo. Z njim se začne življenje v enem največjih svetovnih slumov. Tisoči ljudi prespijo na ulicah, infrastruktura obstaja le v pogojnikih. Morja pločevinastih streh in z blatom ometanih kolib se nenadoma prekinejo s širnimi avenijami in mogočnimi nebotičniki.

Človek bi pričakoval, da bo na ulicah vladal agresivni boj za preživetje, a je v resnici čisto drugače. Vsak, ki ima priložnost, pomoli roko, a to je vse, kar se človeku lahko zgodi. Precej bolj verjetno je, da stoji na ulici in gleda naokoli, ko naenkrat v vsaki roki začuti po še eno otroško dlan in otroški obrazek z obvezno nepobrisanim noskom, ki radovedno zre vanj.

Adis Abeba je novo mesto, nastalo pred dobrim stoletjem in tako ni prav posebej zanimivo

V centru mesta najdemo nekdanjo cesarsko palačo, legendarno železniško postajo železnice, ki prihaja iz Džibutija, grobnico Haile Selassija in spomenik Dergu. Nič kaj posebnega torej. Tista prava Etiopija se začne severno od prestolnice na področju ljudstev Amhara in Tigre, ki tvorita osnovno jedro Etiopije.

Etiopijska usoda je neločljivo povezana s krščanstvom, ki je preko Rdečega morja in kraljestva Kuš v Sudanu prispelo v 4. In 5. Stoletju. V naslednjih stoletjih se je neločljivo povezalo s prebivalci Etiopske visoke planote. Edinega dela države, ki ima resnično ugodne pogoje za razvoj in življenje.

Titova ulica. FOTO: Janez Mihovec 

Eno izmed krščanstva je na jezeru Tana, na tem legendarnem izviru Modrega Nila. V jezero se izliva cela vrsta rečic, a ven teče v slikovitih slapovih le ena reka: Abaya, kot rečejo Modremu Nilu v Etiopiji. Muslimanske vojske so v stoletjih večkrat poizkušale zasesti Etiopijo, a vsakokrat neuspešno. Vendar pa so številne vojne temeljito opustošile deželo. Da bi se izognili uničenju, so etiopske samostane gradili na številnih otočkih, ki jih je jezero Tana polno. Na njih si lahko tudi ogledamo Etiopijo takšno, kot je nekdaj bila, takrat ko še ni prišlo do nenadzorovane rasti prebivalstva, ki je temeljito opustošilo cele pokrajine. Ti otoki so namenjeni le menihom in tako so prerasli z bujnim gozdom, v katerem žive neverjetno število živali, in sicer predvsem ptic.

Vožnja po jezeru je na neki način preizkušnja. Jezero je zelo veliko, na njem včasih pride do hudih neviht. Obišče se jih z majhnimi pločevinastimi čolnički, ki se prav sumljivo gugajo na valovih. Na teh istih valovih, v katerih žive tudi nilski krokodili. Človeku pridejo ob takšni vožnji na misel kup neumnosti. Med drugim tudi to, da ti plazilci dosežejo do pet metrov dolžine in da jih, takrat ko so pošteno lačni, praktično ničesar ne ustavi, da ne bi prišli do kosila.

Samostani na otokih so nekoliko drugačni, kot si jih Evropejci predstavljamo

Gre za klasične okrogle cerkve, znotraj katere je v četverokotnem prostoru postavljen ikonostas. To je najsvetejše. V celotni zgradbi je le temelj zidan. Na njem pa je iz lesa postavljeno ogrodje, zapolnjeno z na zraku sušenim blatom, mešanim s slamo in s tipično slamnato afriško streho. Največja znamenitost samostanov pa so njihove poslikane stene in veliki etiopski križi. Vendar to niso freske, kot so znane iz naših cerkva in samostanov. Etiopijci najprej cerkveno podobo najprej narišejo na bombažno tkanino, ki je razpeta med lesene palice. Nato pa tkanino snamejo iz okvirja in pritrdijo na steno. Stena je v celoti prekrita s tkanino in deluje, kot da bi bila v celoti poslikana.

Etiopija. FOTO: Janez Mihovec 

Severno od jezera Tana se dviga pogorje Simien. Tu Etiopija v Ras Dashenu doseže svojo najvišjo točko. Gorovje je podobno nekakšni planoti, katere robovi se strmo spuščajo tisoč metrov v globino. Preko teh robov pa se spuščajo mogočni slapovi. Najvišji od teh je Jinbar, visok preko petsto metrov. Simien je za narodni park. Tu najdemo celo vrsto rastlin in živali, ki so drugod po državi  postale izredno redke: walia ibex, etiopski volk, brkati ser in predvsem dželade. Gorske opice z znamenito dolgo dlako in ljubezenskim trikotnikom na prsih.

Ceste v Etiopiji so bolj tako tako

Vendar pa naj bi se vsaj sever moral biti prehoden tudi za osebna vozila. Vendar pa je Etiopija dežela tretjega sveta. Dokaz tega je bil, da je naš mini avtobus zagrabil rob cestišča in ostal brez zadnjega blatnika. Vendar pa dežela tretjega sveta pomeni tudi elegantno reševanje problemov. Brez posebnega kompliciranja je z varilnim aparatom problem rešil najbližji ključavničar.

Za Evropejce je bila Etiopija že od nekdaj znana kot legendarna dežela nadduhovnika Janeza. Križarji so namreč v Srednjem veku, na drugi strani muslimanskega sveta pričakovali krščanske dežele, ki bi jim pomagale v boju proti dednemu sovražniku. Na veliko presenečenje vseh je do takšnega sodelovanja tudi dejansko prišlo. V začetku 16. Stoletja je Portugalcem uspelo priti v Indijo okoli Afrike. Tu so se takoj zapletli v vojno na življenje in smrt z Arabci. Etiopijci so bili naravni zavezniki, saj so prav tako bili strahovito vojno z Ahmedom Levorokim, ki je v kot poveljnik muslimanske vojske poizkušal uničiti krščansko državo na Visoki planoti.

FOTO: Janez Mihovec

Iz tega obdobja je ostalo do današnjih dni nekaj nenavadni arhitektonskih spomenikov

Ob izhodu Modrega Nila iz jezera Tana najdemo sredi Afrike portugalski most iz 17. Stoletja. Začudenje pa ni bilo le na Etiopski strani. Portugalci in tudi drugi Evropejci so bili neverjetno začudeni nad kompleksom kamnitih gradov v Gonderju. V tem času je ta stara prestolnica Etiopije bila na višku svojega razvoja. Etiopski cesarji so na griču nad centrom mesta zgradili palače,  s katerimi niso prav nič zaostajali za največjimi gradovi Evrope tega časa. Vendar pa kaže, da so etiopski cesarji te palače zgradili predvsem zaradi tega, da, dokažejo belcem: prav tako dobri  in še boljši smo od vas. Tipična etiopska gradnja namreč ni navzgor, ampak navznoter in navzdol.

V Etiopiji so namreč legendarni po svojih kamnitih cerkvah. Po celi državi jih je raztresenih več kot štiristo. Vendar pa so najbolj znane tiste v Lalibeli. Etiopski cesar z enakim imenom se je v trinajstem stoletju zapletel v boj za oblast znotraj svoje družine. Ti so ga zastrupili in v tistem času, ko je nihal med življenjem in smrtjo, je z Jezusom sklenil zanimivo pogodbo. V zameno za preživetje bo njemu v čas zgradil monolitne cerkve. Besedo je tudi držal. Zanimivo ravnanje, tako drugačne od izjav odgovornih oseb v današnjem času.

FOTO: Janez Mihovec

Naslednji dve desetletji je štiridesettisoč ljudi dolblo v bazaltno kamnino v gorah severne Etiopije. Cerkve v Lalibeli namreč niso zgrajene, ampak so v treh skupinah v vdolbene v kamnito podlago. Gradnje so se lotili tako, da so okoli bodoče cerkve v vsej globini izklesali obodni jarek. Ker je Lalibela na področju bogatimi s padavinami so istočasno naredili tudi odvodni jarek, ki je odvajal deževnico. Istočasno pa je služil tudi kot dostop do cerkve delavcem in vernikom. Šele takrat so se lotili natančne izdelave cerkve z izdelavo notranji prostorov, stebrov, ki nosijo monolitno streho, oken, ki posnemajo gradnje v Aksumu. V tem pogledu so cerkve v Lalibeli zgodovinske naslednice starega Aksumskega imperija, za katere so bili značilni obeliski kot simbol povezave z Bogom. V tem mestu, kot zanimivost še danes hranijo domnevno Skrinje zaveze, ki jo je iz Judeje prinesel prvi cesar Menelik I, sin kraljice iz Sabe in kralja Salomona.

V Lalibeli so se tako šele na koncu lotili izdelave najfinejših detajlov, kot so na primer krstilni bazeni in svastike na oknih. V Lalibeli je vse polno simbolike. Etiopijci so v tem svetem kraju poizkušali zgraditi Novi Jeruzalem, saj so starega v tem času ponovno zasedli muslimani. Tako griči v okolici nosijo svetopisenska imena, kot so Tabor in Kalvarija, rečica, ki teče skozi mestece, pa se imenuje Jordan. Za povrh pa stoji tudi simbolični Adamov grob. Cerkve so izklesali v treh skupinah in predstavljajo zemeljski svet in nebesa. Razen seveda najlepše izmed vseh, cerkve svetega Jurija.

FOTO: Janez Mihovec 

FOTO: Janez Mihovec Delo

Po legendi so bile vse cerkve že zgrajene, ko je mimo prišel Sveti Jurij, ta v Etiopiji izredno čislan svetnik. Potožil se je, da so vsi svetniki že dobili lastno cerkev, le on je še ostal brez nje. Da bi izbrisali neprijeten vtis so mu jo zgradili tudi njemu. V njem so dosegli popolnost oblikovanja. Na strehi ima grški križ, sicer enonadstropna zgradba pa je narejena tako, da deluje, kot da bi bila zgrajena iz treh. Tudi tu je polno simbolike, saj predstavlja že pristalo Noetovo barko. Dandanes te čudovite zgradbe ogrožajo naravne sile. Po sedmih stoletjih, ki so minila od njihove izgradnje, jih ogroža padavinska voda. Zato je Unesco, pod čigar varstvom so, preko nekaterih izgradil zaščitne strehe.

Popolnoma drug svet, kot ga poznamo na višavju, pa vidimo na jugu Etiopije. Tja je mogoče priti le z džipom po obupnih cestah. Ta se je stoletja razvijal ločeno od drugih delov države. Gre namreč za izredno nezdrave pokrajine ob Velikem tektonskem jarku, ki bo nekoč v geološki prihodnosti celotno Afriko razdelil na dva dela. Gre za plemenska območja, kjer žive ljudstva nilo-sudanskega in kušitskega izvora. Pokrajina postane tropska, čisto drugačna od tistega podnebja visoko na planoti. V tektonskem jarku je cela vrsta jezer, ki so izredno bogata z živalskim in rastlinskim svetom, saj uživajo varstvo države kot narodni parki.

Etiopija je prav gotovo legendarna dežela. FOTO: Janez Mihovec

Izredno zanimivo je tako na jezeru Chamo. Čisto blizu, na drugi strani Golden bridga leži še jezero Abaya. Tisto je rdečkasto, polno rudnin in praktično brez kakršnega koli življenja. Le nekaj kilometrov stran Chamo vrvi od življenja. Prav posebej na krokodilji tržnici. Človeka pravzaprav stisne v želodcu. Le nekaj sto metrov stran domači ribiči na improviziranih splavih, ko so narejenih iz nekaj med seboj povezanih debel na parangal love ribe, ob obali pa se ležerno sončijo nilski krokodili, ki že na daleč izgledajo prav prekleto hudobni in nevarni.

Da pa bi bila zadeva še bolj zadrta, se le nekaj metrov proč na vodnem rastlinju pasejo in prekopicujejo orjaški povodni konji. Čeprav so rastlinojedi, znajo biti prav posebej nevarni, ko se posega na področje, ki ga razumejo kot svojega. Po neki statistiki so najbolj nevarne živali v Afriki.  Vse to pa je povezano še s pravo množico vodnih ptic. Vidimo skupine pelikanov pri ribolovu pa račke, čaplje, marabuje in najlepše od vseh afriške ribje orle.

FOTO: Janez Mihovec

FOTO: Janez Mihovec 

Južna Etiopija je dom številnih plemen

Težko jih je opisati vse po vrsti, zato morda na tem le dva. Pleme Mursi je znano po svojih ženskah. Iz ne povsem jasnega razloga si namreč dajo izpuliti štiri zobe v spodnji vrsti in prebosti ustnico. V ta prostor vstavljajo vedno večje glinene obročke, ki na koncu dosežejo premer tja do 15 centimetrov. Poleg njih, a posebej, saj sta plemeni medsebojno sprti žive še eni živinorejci, in sicer Hamerji. Izredno slikovito pleme vizualno predstavljajo njihove ženske, ki imajo z blatom namazane frizure iz drobnih kitk, velike ogrlice iz školjk in oblačila narejene iz kozjih kož.  Morda še lepši pa so njihovi moški. Pravi ideal lepote: visoki, mišičasti in izklesanih obrazov. Naokoli se potepajo z avtomatskim orožjem in stolčki, na katere ponoči postavijo svoje umetelne frizure. Da si  zaslužijo vstop med odrasle in da se lahko oženijo, morajo opraviti nenavaden obred preskakovanja bikov.

V ta svet danes vdira globalizacija. Vlada se je povezala s Kitajci, ki na veliko investira v infrastrukturo, gradijo se nove ceste, hidroelektrarne, zemlja nekdaj namenjena paši govedi, pa se pospešeno spreminja v plantaže. Takšne dejavnosti spreminja vse etiopske državljane. Tako tiste, ki žive na višavju, kot tiste pod njimi. Pred Etiopijo je obdobje sprememb in preizkušenj. Takšen je pač današnji svet.

Etiopija. FOTO: Janez Mihovec

Pleme Mursi. FOTO: Janez Mihovec

FOTO: Janez Mihovec 

FOTO: Janez Mihovec