Geni naj bi odločali o več kot polovici naše življenjske dobe - a veliko lahko naredimo sami

Raziskave dolgoživosti prinašajo presenetljivo ugotovitev: več kot polovica razlik v življenjski dobi naj bi bila povezana z genetiko. Toda to še zdaleč ne pomeni, da je dolžina našega življenja vnaprej določena. Pomembno vlogo imajo tudi prehrana, gibanje, spanje, kajenje, alkohol, stres in družbeni stiki.

Kako dolgo bomo živeli? Na to vprašanje ni mogoče odgovoriti zgolj s pogledom na naš življenjski slog. Pomembno vlogo ima tudi genetika. Raziskava, objavljena letos, je pokazala, da bi lahko genetski dejavniki pojasnili kar 55 odstotkov razlik v življenjski dobi ljudi.

To je precej več, kot so nakazovale nekatere starejše raziskave, ki so pri ocenjevanju vpliva genetike prihajale do zelo različnih rezultatov. Nova ugotovitev zato odpira pomembno vprašanje: ali smo pri razumevanju vpliva genov na dolgoživost doslej njihov pomen podcenjevali?

Zakaj so prejšnje raziskave morda podcenjevale genetiko?

Raziskovalci so pri analizi poskušali ločiti genetske dejavnike od zunanjih okoliščin, ki lahko povzročijo prezgodnjo smrt. Mednje sodijo nesreče, nalezljive bolezni in življenjske razmere. Prav ti dejavniki bi lahko vplivali na rezultate starejših raziskav in zmanjšali ocenjeni delež, ki ga pri življenjski dobi predstavlja genetika. Če je nova ocena pravilna, imajo naši geni pri določanju življenjske dobe precej večjo vlogo, kot se je domnevalo doslej. To pa ne pomeni, da je življenjska doba posameznika zapisana v genih in da nanjo ne moremo vplivati.

Na dolgoživost vpliva veliko genov

Znanstveniki domnevajo, da je v določanje življenjske dobe vključenih na stotine, morda celo na tisoče genov. Kljub temu jih je bilo doslej razmeroma malo zanesljivo prepoznanih in potrjenih z več neodvisnimi raziskavami. Med geni, ki jih povezujejo z dolgoživostjo, so tudi tisti, ki vplivajo na zdravje srca in ožilja, delovanje živčevja, presnovo energije, odpornost celic, imunski sistem ter vnetne procese.

Posebno zanimivi so geni, katerih različice se pogosteje pojavljajo pri ljudeh, ki doživijo 95 let ali več. Pri raziskovanju dolgoživosti se zato vse bolj uveljavlja spoznanje, da morda ne obstajajo preprosti »geni za dolgo življenje«, temveč geni, ki sodelujejo pri delovanju bioloških sistemov, zaradi katerih človek dlje časa ostane zdrav.

Tudi življenjski slog lahko življenje podaljša za leta

Čeprav ima genetika pomembno vlogo, življenjska doba ni vnaprej določena. Na številne dejavnike lahko vplivamo sami. Raziskava iz leta 2023 je pokazala, da lahko prehod z nezdrave prehrane na prehranjevalni vzorec, povezan z daljšim življenjem, pričakovano življenjsko dobo podaljša za do deset let.

Zelo močan dejavnik tveganja je tudi kajenje. Raziskave kažejo, da lahko kadilska navada življenjsko dobo skrajša za približno deset let. Novejša ocena iz leta 2024 je pokazala, da naj bi posamezna cigareta povprečno pomenila približno 20 minut krajšo življenjsko dobo. Pomembni so tudi redna telesna dejavnost, kakovosten spanec, duševno počutje, obvladovanje stresa, socialna povezanost in življenjske razmere.

Med geni in življenjskim slogom je še ena povezava

Posebej zanimivo področje raziskav je epigenetika, ki proučuje povezavo med genetiko in okoljem. Gre za raziskovanje procesov, pri katerih lahko vedenje in okolje vplivata na to, kako se posamezni geni izražajo, ne da bi se pri tem spremenilo zaporedje DNK. Preprosto povedano: življenjski slog lahko vpliva na to, kako se določeni geni v telesu »vklapljajo« in »izklapljajo«. Prav zato epigenetika predstavlja pomembno stičišče med našo dedno zasnovo in načinom življenja.

Raziskave na živalih so pokazale tudi, da lahko spremembe epigenetskih mehanizmov vplivajo na procese staranja. To odpira zanimivo možnost, da nekaterih bioloških sprememb, povezanih s staranjem, morda ni mogoče le upočasniti, temveč bi jih bilo mogoče v določenih okoliščinah tudi deloma obrniti.

Ali bomo nekoč lahko »ponastavili« staranje?

To je eno najbolj zanimivih vprašanj sodobnih raziskav dolgoživosti. Znanstveniki poskušajo ugotoviti, ali je mogoče biološke označevalce staranja spremeniti in ali je mogoče določene celične procese vrniti v bolj mladostno stanje. Za zdaj je treba biti pri takšnih napovedih previden. Rezultati raziskav na živalih še ne pomenijo, da je mogoče enake učinke doseči pri ljudeh.

Kljub temu pa raziskave vse bolj kažejo, da je staranje zapleten proces, na katerega vplivajo tako naši geni kot okolje in življenjske navade. Genetike torej ne moremo izbrati, lahko pa v precejšnji meri vplivamo na to, kako živimo. Prav v tem je pomembno sporočilo raziskav dolgoživosti: tudi če geni določajo velik del naše življenjske dobe, prehrana, gibanje, spanje, opustitev kajenja, obvladovanje stresa in kakovostni odnosi ostajajo dejavniki, s katerimi lahko pomembno vplivamo na svoje zdravje in možnosti za dolgo življenje.