Hoja po gozdu je lahko presenetljivo dober trening, tudi če ne tečemo

Hoja po gozdu je za marsikoga le prijeten sprehod, vendar lahko v primernem tempu in na razgibanem terenu postane precej več. Telo ne potrebuje startne številke, športne ure ali osebnega rekorda, da dobi koristi telesne dejavnosti.

Nimamo startne številke, športna ura ne opozarja na rekord in nihče ne meri časa. Samo hodimo med drevesi. Kljub temu telo zelo dobro ve, kaj počne.

V času, ko se rekreativna telesna dejavnost pogosto meri s kilometri, povprečno hitrostjo, porabljenimi kalorijami in srčnim utripom, se lahko zdi, da sprehod po gozdu ne spada med pravo vadbo. Tek velja za trening, kolesarjenje prav tako, obisk fitnesa skoraj samoumevno. Hoja po gozdni poti pa je pogosto označena kot preprosto preživljanje prostega časa.

Takšna delitev je precej umetna. Za telo ni pomembno, ali dejavnost imenujemo trening ali sprehod. Pomembno je, kako dolgo se gibamo, kako intenzivno je gibanje in kakšne zahteve postavljamo mišicam, srcu, pljučem in ravnotežju.

Gozdna pot ni tekoči trak

Hoja po ravnem pločniku in hoja po gozdni poti nista povsem enaka telesna dejavnost. Gozdni teren je praviloma bolj nepredvidljiv. Korenine, kamenje, listje, blato, manjši vzponi in spusti ter različna podlaga zahtevajo nenehno prilagajanje koraka. Pri tem niso dejavne samo mišice nog. Tudi mišice trupa pomagajo stabilizirati telo, gležnji in stopala se ves čas prilagajajo podlagi, hoja navkreber pa hitro poveča obremenitev srca in dihanja.

Prav razgiban teren je ena od prednosti hoje v naravi. Telo se mora na spremembe odzivati sproti, zato enakomerno gibanje po ravni površini zamenjajo številni majhni premiki, spremembe ritma in prilagajanja ravnotežja.

To še ne pomeni, da je vsak sprehod po gozdu intenziven trening. Če je pot ravna in je tempo zelo počasen, bo telesna obremenitev razmeroma majhna. Če pa izberemo nekoliko bolj razgiban teren in hodimo hitreje, se lahko hoja spremeni v povsem spodobno aerobno vadbo. Za to ni treba teči.

Kdaj hoja postane vadba?

Pomemben je predvsem tempo. Pri zmerno hitri hoji se dihanje pospeši, srčni utrip naraste, mišice pa dobijo več dela. Preprost pokazatelj je tako imenovani pogovorni test. Če je hoja dovolj hitra, da je dihanje opazno globlje in hitrejše, vendar je med hojo še vedno mogoče normalno govoriti v stavkih, je obremenitev za večino rekreativcev že precej večja kot pri počasnem sprehodu.

Še več lahko naredi teren. Kratek vzpon lahko obremenitev precej poveča, ne da bi bilo treba bistveno povečati hitrost. Pri hoji navkreber se povečajo zahteve po mišičnem delu, srce in dihanje pa se odzoveta na večjo potrebo po energiji. Zato je lahko ura hoje po razgibani gozdni poti za telesno pripravljenost precej bolj koristna, kot bi lahko sklepali samo iz hitrosti hoje.

Hoja krepi tudi ravnotežje in stabilnost

Ena od pogosto spregledanih koristi hoje po naravnem terenu je vpliv na ravnotežje. Na asfaltu je podlaga predvidljiva. Korak je skoraj vedno enak, stopalo pristane na podobni površini, telo pa se mora prilagajati le redkim spremembam. V gozdu je drugače. Korak je treba prilagajati koreninam, kamnom, naklonu in drugim spremembam na poti. Takšno gibanje zahteva več dela stabilizacijskih mišic in več pozornosti pri postavljanju stopala. To je še posebej zanimivo za starejše rekreativce, pri katerih sta ohranjanje ravnotežja in sposobnost varnega gibanja pomembna dela telesne pripravljenosti.

Gozd ni dober samo za telo

Pri hoji v naravi pa ne gre samo za telesno obremenitev. Raziskave o gibanju v naravnem okolju kažejo, da je lahko čas, preživet v zelenem okolju, povezan z boljšim razpoloženjem in manjšim občutkom stresa. Pri tem je težko popolnoma ločiti učinek same telesne dejavnosti od učinka okolja, saj se oba dejavnika prepletata. Za rekreativca to niti ni posebno pomembno. Če hoja hkrati pomeni gibanje in čas v naravi, je korist dvojna. Gozd ponuja tudi nekaj, česar športna dvorana ali tekalna steza ne moreta: nenehno spreminjajoče se okolje. Pogled ni usmerjen v števec, steno ali zaslon, temveč v pot, drevesa in teren.

Ni treba, da je vsak sprehod trening

To pa ne pomeni, da je treba vsak obisk gozda spremeniti v vadbeno enoto. Počasna hoja ima svoj namen. Tudi sproščen sprehod je gibanje in je lahko pomemben del aktivnega življenjskega sloga. Problem nastane šele, ko želimo s hojo izboljšati telesno pripravljenost, vendar vedno hodimo tako počasi in po tako ravnem terenu, da telo skoraj ne dobi dodatnega dražljaja. Če želimo od hoje nekoliko več, je recept preprost: izberemo razgibano pot, vključimo nekaj vzponov, nekoliko pospešimo korak in hodimo dovolj dolgo.

Pomagajo lahko tudi pohodne palice. Pri pravilni uporabi vključujejo še mišice zgornjega dela telesa, predvsem pri hoji navkreber, hkrati pa lahko izboljšajo stabilnost na zahtevnejšem terenu.

Tudi hoja šteje

Rekreativni šport ima nenavadno težavo: hitro začnemo verjeti, da šteje samo tisto, kar je dovolj naporno, merljivo in tekmovalno. Toda telo ne pozna te razvrstitve. Ne ve, ali je na športni uri zapisan trening ali sprehod. Odziva se na gibanje, njegovo trajanje in intenzivnost. Zato hoja po gozdu ni nujno samo lepo nedeljsko popoldne. Lahko je tudi zelo uporabna oblika telesne dejavnosti, še posebej, če je pot razgibana in je tempo dovolj živahen. In morda je prav v tem njena največja prednost. Gozd ne zahteva osebnega rekorda, ne podeljuje medalj in ne potrebuje naročnine. Včasih je dober trening preprosto to, da gremo dovolj dolgo v pravo smer.