
Galerija

Tek je končan. Ustavimo športno uro, nekajkrat globoko vdihnemo in nato skoraj avtomatično primemo gleženj ter peto potegnemo proti zadnjici. Zakaj? Ker se po treningu pač razteza. Vsaj tako smo se naučili.
Toda športna znanost je do tega rituala precej manj religiozna.
Najprej pomembno: raztezanje ni nesmiselno. Statično raztezanje lahko izboljšuje gibljivost oziroma obseg gibanja. Če je to naš cilj, je lahko zelo uporabno orodje.
Toda iz tega še ne sledi, da mora vsak tekač, kolesar ali obiskovalec fitnesa po vsakem treningu obvezno opraviti deset minut raztezanja.
Verjetno ne tako, kot pogosto pričakujemo. Raziskave niso pokazale prepričljivega učinka običajnega raztezanja pred ali po vadbi na preprečevanje zakasnele mišične bolečine. Tudi razlaga, da moramo po treningu mišico »podaljšati nazaj«, je preveč preprosta. Kaj pa pred treningom? Tu je odgovor nekoliko bolj zanimiv.
Dolgotrajno statično raztezanje neposredno pred maksimalnimi eksplozivnimi nalogami lahko začasno nekoliko zmanjša sposobnost razvijanja maksimalne sile, zlasti kadar posamezen razteg traja dolgo. Toda to ne pomeni, da je nekaj kratkega statičnega raztezanja znotraj celovitega ogrevanja športni greh.
Pred zahtevnim športom je običajno smiselno predvsem dinamično ogrevanje, ki telo postopoma pripelje do gibov in intenzivnosti, ki ga čakajo.
Po treningu pa? Če nam raztezanje prija, nas umiri ali želimo izboljšati gibljivost - kar mirno. Če se po teku ne raztegnemo, pa zaradi tega trening ni propadel. Veliko pomembnejši so celoten trening, postopno stopnjevanje obremenitve, regeneracija in rednost. Raztezanje je torej lahko koristno. Ni pa športna molitev, brez katere trening ne velja.