
Galerija

Za številne rekreativne kolesarje je konec poletja znak, da se sezona počasi končuje. Toda jesen je lahko eden najpomembnejših delov leta za nadaljnji napredek. Prav v tem obdobju je mogoče ohraniti pridobljeno kondicijo, odpraviti pomanjkljivosti in ustvariti temelje za naslednjo kolesarsko sezono.
Če je bilo leto zaznamovano z manj tekmovanji in dogodki, je bilo mogoče več časa nameniti neprekinjenemu in načrtnemu treningu. Takšna vadba lahko prinese pomemben napredek, vendar ga je treba jeseni tudi pravilno izkoristiti.
Jesenski dnevi so krajši in vreme je vse manj predvidljivo, zato je smiselno izkoristiti ugodne dneve za daljše vožnje. Cilj ni nujno visoka intenzivnost, temveč predvsem ohranjanje in nadgrajevanje vzdržljivosti. Vsaka nekoliko daljša vožnja lahko pomaga. Če je mogoče posameznemu treningu dodati samo 15 ali 20 minut, se lahko v enem tednu nabere dodatna ura na kolesu ali še več.
Takšen pristop je lahko koristna priprava na hladnejše mesece, ko bo zaradi vremena, teme in drugih obveznosti manj možnosti za vožnjo na prostem.
Ko vreme ne omogoča več redne vožnje na prostem, je smiselno pravočasno poiskati način za kakovosten trening v notranjih prostorih. Na voljo so različne oblike virtualnega kolesarjenja, strukturiranih treningov in vožnje po posnetih trasah. Pomembno je predvsem, da izbrana oblika vadbe poveča verjetnost, da bo trening opravljen tudi takrat, ko je zunaj hladno, deževno ali temno. Jesen je zato primerna za preizkušanje različnih možnosti in iskanje sistema, ki najbolje ustreza posamezniku.
Vrhunec tekmovalne sezone ni najbolj primeren čas za večje spremembe položaja na kolesu. Jeseni je za to precej več prostora. Strokovna nastavitev kolesarskega položaja lahko pomaga pri iskanju ravnotežja med udobjem, učinkovitostjo poganjanja in aerodinamiko. Sprememba položaja sedeža, krmila ali blokov na kolesarskih čevljih pa zahteva nekaj časa za prilagoditev. Po spremembi se lahko celo zgodi, da je zmogljivost sprva nekoliko slabša. Telo se mora na nov položaj navaditi, zato je jesen primernejša za takšne posege kot obdobje tik pred pomembnimi tekmovanji.
Enako velja za novo opremo. Sedež, krmilo, čevlji, pedala ali celo novo kolo je bolje preizkusiti dovolj zgodaj, da je do začetka naslednje sezone že jasno, ali oprema ustreza.
Prehrana in hidracija med kolesarjenjem sta pogosto stvar navade. Med sezono športniki neradi eksperimentirajo, saj lahko napačna izbira hrane ali pijače pokvari pomemben trening ali nastop. Jeseni je tveganje manjše, zato je mogoče postopoma preizkusiti različne vire energije. Če je kolesar med sezono uporabljal predvsem gele ali energijske ploščice, lahko v manj tekmovalnem obdobju preveri tudi druge možnosti. Pri tem je pomembno, da se nove prehranske strategije preizkušajo med treningom in ne prvič na pomembnem tekmovanju.
Ena največjih prednosti jesenskega obdobja je možnost, da se kolesar sistematično posveti tistemu, kar ga je med sezono omejevalo. Pri tem pomagajo podatki s treningov in spomin na pomembne trenutke. Kje je zmanjkalo moči? Na dolgih vzponih? Pri pospeševanjih? Na ravnini? V zaključku dolgega treninga? So težave povzročali krči ali bolečine zaradi neustreznega položaja na kolesu? Pomembno je, da se kolesar ne loti vsega hkrati. Bolj smiselno je izbrati eno ali dve ključni slabosti in jima nameniti več pozornosti.
Za posamezno področje je mogoče načrtovati vsaj štiri tedne bolj usmerjenega treninga. Nato je mogoče oceniti napredek in program znova uravnotežiti.
To pa ne pomeni, da mora rekreativni kolesar jeseni trenirati brez premora. Po dolgi sezoni je lahko obdobje zmanjšane obremenitve zelo koristno. Počitek in regeneracija sta del treninga. Kratek premor ali zmanjšanje intenzivnosti lahko telesu omogoči, da si opomore od večmesečne vadbe. Nato je mogoče postopoma nadaljevati z novim ciklom. Ključna napaka je, da se prehod iz aktivne sezone spremeni v večmesečno popolno neaktivnost. S tem se lahko velik del pridobljene telesne pripravljenosti izgubi, ponovni začetek pa je precej težji.
Jesen zato za rekreativnega kolesarja ni zgolj obdobje med koncem ene in začetkom druge sezone. Je priložnost, da se brez tekmovalnega pritiska odpravi tisto, kar med sezono ni bilo mogoče. Daljše vzdržljivostne vožnje, premišljena vadba v zaprtih prostorih, nastavitev položaja na kolesu, preizkušanje opreme in prehrane ter odpravljanje posameznih slabosti lahko ustvarijo dobre temelje za naslednje leto.
Ko pride januar, je razlika lahko precejšnja. Kolesar, ki jeseni ni popolnoma opustil vadbe, lahko novo sezono začne z ohranjeno osnovno kondicijo in jasnejšim načrtom. Tisti, ki je kolo za več mesecev pospravil v klet, pa mora najprej nadoknaditi izgubljeno.
Jesen zato ni konec kolesarske sezone. Za pametnega rekreativca je lahko začetek priprave na še boljšo naslednjo.