
Galerija

Pozimi so se številni kolesarji s cest preselili na trenažerje. Trening v zaprtih prostorih ima svoje prednosti, a tudi pomembno past - bistveno večje znojenje kot pri vožnji na prostem. Prav zato je pravilna hidracija pri domačem, statičnem kolesarjenju še toliko bolj ključna.
Vsak kolesar se prej ali slej sreča z žejo. Če se to zgodi daleč od civilizacije, je lahko zelo neprijetno. Še huje pa je, ko žeja ni več le občutek, ampak znak resne dehidracije. Izguba približno sedmih odstotkov telesne mase zaradi znojenja lahko po ugotovitvah stroke povzroči tudi motnje zaznavanja in halucinacije.
Človeško telo je v povprečju sestavljeno iz okoli 60 odstotkov vode. Voda je prisotna v celicah, med njimi in v telesnih tekočinah, kot je kri, katere osnova je kljub rdeči barvi prav voda. Različni deli telesa vsebujejo različne elektrolite, zunaj celic prevladuje natrij, znotraj pa kalij.
Ravnovesje tekočin in elektrolitov omogoča normalno delovanje mišic, živčnega sistema, presnove energije in koncentracije. Brez ustrezne hidracije ni učinkovitega krčenja mišic, hitrih reakcij in varne vožnje, ne na cesti ne na trenažerju.
Že dva do tri odstotke dehidracije dokazano zmanjša telesno zmogljivost. Pri kolesarjih to pomeni tudi do 10 odstotkov manj moči in opazno nižjo hitrost. Preprosto povedano: ko vam zmanjka moči v klancu, morda ni kriva slaba forma, temveč premalo tekočine.
Dolgotrajna ali ponavljajoča se dehidracija ne vpliva le na zmogljivost, temveč tudi na zdravje. Najbolj so ogroženi ledvice in imunski sistem. Pri rekreativcih, ki pogosto trenirajo, zlasti poleti ali v zaprtih prostorih, lahko neustrezno pitje vodi do vnetij, v skrajnih primerih celo do akutne odpovedi ledvic.
Ko izguba tekočine doseže okoli 10 odstotkov telesne mase, žeja ni več glavni problem. Takrat grozijo toplotni udar, motnje krvnega obtoka in kolaps. Eden prvih opozorilnih znakov resnih zapletov je tudi zmanjšano ali odsotno uriniranje.
Posebno nevarno je, da se ob hudi dehidraciji lahko pojavijo zmedenost in halucinacije, kar še dodatno zmanjša sposobnost presoje, tudi glede pitja.
Za kolesarje je pitje tekočine zdravstvena nuja, ne izbira. Pri večjem znojenju je treba tekočini dodajati tudi elektrolite, predvsem natrij (sol). Voda sama pogosto ni dovolj.
Pomembno je vedeti:
Le pravilna hidracija omogoča učinkovito regeneracijo, varuje zdravje in zagotavlja, da boste na naslednjem treningu ali kolesarski turi spet lahko vozili z užitkom.