Možgani so lahko srečnejši. To preprosto počnemo vsak dan, pa se tega ne zavedamo

Naši možgani imajo izjemno sposobnost doživljanja bolečine drugih, hkrati pa pogosto ne ločijo med resnično nevarnostjo in tisto, ki si jo samo predstavljamo. Prav zato lahko strah, dvom vase in negativne misli močno vplivajo na naše počutje. A obstaja način, kako možgane usmeriti v več notranjega miru in zadovoljstva.

Naši možgani so zapleten sistem, v katerem se odvijajo milijoni procesov. V njih so bilijoni povezav, ki skrbijo za številne telesne in duševne funkcije. Čeprav je njihovo delovanje izjemno učinkovito, imajo tudi določene značilnosti, zaradi katerih lahko človeka hitro izčrpajo.

Ena od njih je sposobnost, da bolečino drugih doživljamo skoraj tako, kot bi bila naša lastna. Ko trpi nekdo, ki nam je blizu, se lahko v naših možganih aktivirajo podobna območja kot takrat, ko trpimo sami. Zato lahko bolečina ljubljene osebe povzroči resnično čustveno stisko tudi pri nas.

Možgani se lahko prestrašijo tudi zaradi nečesa, kar ne obstaja

Druga pomembna značilnost je, da možgani na določeni ravni ne ločujejo vedno med resničnim dogodkom in živahno predstavo o njem. Če si na primer predstavljamo, da nam po nogi leze pajek, lahko že sama predstava sproži občutek nelagodja ali strahu. Telo se lahko odzove, kot da je nevarnost resnična, čeprav se v resnici ne dogaja nič. To pojasnjuje, zakaj lahko dolgotrajno razmišljanje o najslabših možnih scenarijih povzroča resničen stres. Če človek nenehno pričakuje nekaj slabega, lahko njegov živčni sistem ostaja v stanju pripravljenosti, tudi kadar neposredne nevarnosti ni.

Tudi čustvena bolečina je za možgane resnična

Možgani prav tako ne obravnavajo telesne in čustvene bolečine kot popolnoma ločenih izkušenj. Zavrnitev, žalitev, osamljenost ali izguba lahko zato zelo močno zaboli. Zlomljena kost povzroči telesno bolečino, zlomljeno srce pa čustveno. Čeprav sta izkušnji različni, se lahko pri obeh aktivirajo možganski sistemi, povezani z doživljanjem bolečine.

Prav zato ni smiselno čustvene bolečine preprosto odpraviti z besedami, da je »vse samo v glavi«. Za možgane je čustvena stiska resnična izkušnja, ki lahko vpliva na počutje, vedenje in vsakodnevno življenje.

Kaj lahko naredimo, da bodo možgani srečnejši?

Človeštvo je o sočutju, prijaznosti, hvaležnosti in odpuščanju razmišljalo že dolgo pred sodobno nevroznanostjo. Danes raziskave vse bolj pojasnjujejo, zakaj imajo lahko takšna vedenja pomembno vlogo pri našem duševnem počutju. Ena najpreprostejših navad je hvaležnost. Ko se zavestno osredotočimo na stvari, za katere smo hvaležni, pozornost preusmerimo stran od nenehnega iskanja težav in nevarnosti. Pomembno je tudi sočutje. Pomagati drugim, razumeti njihove težave in jim dati občutek varnosti ter sprejetosti lahko pozitivno vpliva tudi na naše lastno počutje.

To ne pomeni, da moramo zanemariti sebe ali reševati vse težave drugih. Pomeni predvsem, da lahko izstopimo iz začaranega kroga nenehne osredotočenosti nase, svojih strahov in svojih skrbi.

Začnite pri človeku, ki je najbližje

Za več hvaležnosti in sočutja ni potreben velik življenjski preobrat. Začnemo lahko z osebo, ki je prav zdaj ob nas. To je lahko partner, družinski član, prijatelj, sodelavec ali celo neznanec, ki potrebuje prijazno besedo. Majhna dejanja pozornosti lahko ustvarijo občutek povezanosti, varnosti in sprejetosti. Pomembno je tudi, da si vzamemo trenutek za razmislek o tem, kaj je v našem življenju dobro. Namesto da se ves čas osredotočamo na tisto, česar nimamo, lahko zavestno opazimo tisto, kar imamo.

Hvaležnost in sočutje kot vsakodnevna vaja

Možgani se ne spremenijo čez noč. Tako kot telo potrebuje redno vadbo, tudi naše duševne navade zahtevajo ponavljanje. Vsakodnevna praksa hvaležnosti in sočutja lahko pomaga prekiniti krog strahu, dvoma vase in nenehnega pričakovanja slabega. Ko se naučimo več pozornosti namenjati drugim, pozitivnim izkušnjam in stvarem, za katere smo hvaležni, se lahko spremeni tudi način, kako doživljamo vsakdan.

Sporočilo je preprosto: sreča ni vedno nekaj, kar moramo najti zunaj sebe. Deloma jo lahko gradimo tudi s tem, kako usmerjamo svojo pozornost, kako ravnamo z drugimi in kako se odzivamo na lastne misli. Če želimo začeti, ni treba čakati na jutri. Dovolj je trenutek, ki ga imamo prav zdaj.