Največja jesenska športna napaka je lovljenje zamujene forme

Po poletnem premoru se marsikateri rekreativec vrne k športu z ogromno motivacije. Toda želja, da bi v nekaj dneh nadoknadili tedne manjše aktivnosti, lahko telo preobremeni in poveča tveganje za poškodbe.

Dopusta je konec. Športna ura je napolnjena, novi športni copati čakajo, hladilnik je spet poln zdrave hrane, motivacija pa je takšna, da bi lahko že v ponedeljek začeli trenirati za maraton, triatlon in Tour de France hkrati. Po nekaj tednih manj aktivnosti se zdi logično, da se čim prej vrnemo v običajen ritem. Toda prav september ima za rekreativne športnike posebno past: občutek, da moramo vse zamujeno čim prej nadoknaditi.

Telo pri tem ne upošteva koledarja. Pozna predvsem obremenitev in sposobnost, da se nanjo prilagodi. Če smo čez poletje trenirali manj, morda nismo izgubili veliko splošne telesne pripravljenosti, vendar se je lahko zmanjšala pripravljenost na specifično količino in intenzivnost vadbe. Zato je lahko nenaden povratek k dolgim tekom, težkim utežem, sprintom ali velikemu številu intervalov precej večji stres, kot se zdi naši motivirani glavi.

Ne povečujmo količine in intenzivnosti hkrati

Pri vračanju k treningu je zato eno najpreprostejših pravil, da ne povečujemo vseh obremenitev naenkrat. Če povečamo tekaško kilometrino, ni smiselno v istem tednu močno povečati še hitrosti. Če se vračamo v fitnes, prvi trening ni pravi trenutek za preverjanje, ali še vedno zmoremo dvigovati enake uteži kot pred poletnim premorom. Podobno velja za kolesarjenje: če smo nekaj tednov vozili bistveno manj, ni najboljša strategija, da prvi teden poskušamo opraviti vse dolge in intenzivne treninge, ki smo jih izpustili.

Organizem potrebuje čas za ponovno prilagoditev. To lahko opazimo tudi pri zakasnjeni mišični bolečini po nenavadni obremenitvi. Prvi trening po daljšem premoru lahko povzroči izrazitejšo mišično bolečino in utrujenost, pri ponavljanju podobne obremenitve pa je odziv praviloma manjši. Telo se na določene obremenitve uči prilagajati, zato je postopno povečevanje treninga praviloma učinkovitejše in varnejše od nenadnega skoka.

Jesenski cilj naj ne bo kaznovanje zaradi dopusta

Pomembno je tudi razumeti, da počitek ni nekaj, kar bi morali po vrnitvi kaznovati z več treninga. Zamujenih treningov ni mogoče vzeti na kredit in jih septembra odplačevati z obrestmi. Če smo poleti trenirali manj, je veliko bolj smiselno sprejeti, da bo za vrnitev v prejšnjo raven pripravljenosti potreben določen čas.

Še posebej previdni bi morali biti izkušeni rekreativci. Prav oni namreč pogosto najbolje vedo, česa so bili sposobni pred premorom, zato jih lahko slabši prvi trening hitro spravi v skušnjavo, da bi naslednjega opravili še težje. Toda športna preteklost ni zagotovilo, da je telo na enako obremenitev pripravljeno tudi po večtedenskem zmanjšanju aktivnosti.

Najboljši jesenski povratek zato ni tisti, pri katerem se prvi teden najbolj uničimo. Uspešnejši je tisti, pri katerem lahko brez večjih težav nadaljujemo tudi naslednji teden, čez mesec dni in še dolgo po tem. Pravi cilj septembrskega treninga ni nadoknaditi celo poletje v enem tednu, ampak ustvariti temelje, na katerih bomo lahko trenirali vso jesen.