Največja past po dopustu: izkušen rekreativec, ki želi prehitro nadoknaditi izgubljeno

Po nekaj tednih počitka se marsikateri rekreativec vrne k treningu z velikimi načrti. Toda telo ni več tam, kjer je bilo pred dopustom. Prehiter povratek lahko pomeni bolečine, preobremenitve in poškodbe.

Glava se spomni vsega. Desetkilometrskega teka, ki smo ga junija opravili brez večjih težav. Težkih uteži, ki smo jih dvigovali. Dolgega kolesarskega vzpona, ki smo ga premagali brez drame. Potem pride dopust. Treningov je manj ali jih za nekaj tednov sploh ni. Septembra pa naredimo nekaj zelo človeškega: nadaljujemo tam, kjer smo končali. In prav tu se lahko začne težava.

Telo namreč ni nujno ostalo tam, kjer ga je v spominu pustila glava.

Forma po nekaj tednih premora ni več enaka

Če smo trening za nekaj tednov močno zmanjšali ali ga povsem opustili, se lahko začnejo zmanjševati nekatere prilagoditve, ki jih je telo pridobilo z redno vadbo. Pri vzdržljivostno treniranih ljudeh lahko že v nekaj tednih popolnega premora pride do sprememb volumna krvi in plazme, srčno-žilnega odziva ter aerobne zmogljivosti. To seveda ne pomeni, da smo čez poletje postali začetniki. Pomeni pa, da telo morda ni več pripravljeno na natanko takšno obremenitev, kot jo je brez težav prenašalo pred dopustom.

Zato je lahko spomin na junijsko formo nevaren. Vemo, kaj smo takrat zmogli, in pričakujemo, da bomo enako zmogli tudi zdaj. Toda telo potrebuje čas, da se znova prilagodi.

Mi se spomnimo rekorda, tetive pa obremenitve

Še posebno previdni moramo biti pri specifičnih oblikah vadbe. Če več tednov nismo tekli, veliko hoje še ne pomeni, da so mišice, tetive in druge strukture gibalnega sistema pripravljene na enako tekaško kilometrino kot pred premorom. Enako velja za težke uteži, sprinte, skoke in intenzivne intervalne treninge. Prav pri teh obremenitvah se lahko hitro pokaže, da želje prehitevajo trenutno pripravljenost telesa. Zato prvi trening po dopustu ni najboljši trenutek za dokazovanje. Dober prvi teden je lahko celo nekoliko dolgočasen. Krajši trening. Lažja teža. Umirjen tempo. Manj intenzivnih intervalov. Kakšen dan počitka več. To ni izgubljanje časa. To je naložba v naslednje tedne treninga.

Največja past je lahko izkušen športnik

Največja nevarnost po daljšem premoru ni nujno začetnik. Lahko je zelo izkušen rekreativec, ki natančno ve, česa je bil sposoben pred dopustom. Prav zato ga lahko septembra še toliko bolj razjezi, ko ugotovi, da istega tempa, razdalje ali intenzivnosti trenutno ne zmore. Takrat se hitro pojavi skušnjava, da bi zamujene treninge nadoknadil. Toda tega ni mogoče storiti čez noč. Če nekaj tednov nismo trenirali, ne moremo izgubljenega časa nadomestiti tako, da treninge stlačimo v nekaj dni. S tem lahko namesto hitre vrnitve forme dobimo predvsem utrujenost, bolečine ali poškodbo.

Po dopustu je pametneje začeti nekoliko prepočasi

Vrnitev k športu po dopustu zato zahteva predvsem nekaj potrpežljivosti. Prvi cilj naj ne bo dokazovanje, da smo še vedno v formi, ampak postopna ponovna vzpostavitev treninga. Količino in intenzivnost lahko nato povečujemo iz tedna v teden, ko telo pokaže, da je na obremenitev pripravljeno. Kajti najpomembnejša razlika med dobrim in slabim povratkom k treningu pogosto ni v motivaciji. Motivacije po dopustu običajno ne manjka. Manjka predvsem zadržanost. Ego se je z dopusta vrnil spočit in poln načrtov. Telo pa potrebuje vsaj nekaj dni, da ga dohiti.