Norveška športna lekcija: Zakaj njihovi otroci športajo – naši pa ne več?

Šport ni stvar denarnice. Je stvar družine. Na Norveškem otroci športajo ne glede na dohodek ali status družine. Socialna ali politična pripadnost ne odločata o tem, kdo trenira nogomet, rola ali skače v daljino.

Odločilno vlogo ima nekaj drugega – družina.

Strokovnjaki pravijo: otroštvo je ključno obdobje za vključitev v šport. In če ni podpore doma, otroci težje razvijejo zdrave športne navade.

Starši so največji trenerji. V dobrem in slabem.

Na Norveškem starši:

• vozijo otroke na treninge,
• jih spodbujajo,
• sodelujejo kot prostovoljci v klubih,
• usklajujejo delo in družino – tudi zato, da skupaj preživljajo prosti čas.

Dekleta se pogosteje vključujejo v šport, če imajo doma podporo.

Starši iz srednjega sloja pogosto načrtno vlagajo v športni razvoj svojih otrok. Tega se ne sramujejo, to jemljejo kot naložbo v zdravje in prihodnost.

Sveta trojica športa: starši, šola, klub

Na Norveškem deluje trikotnik:

• starši – šole – športni klubi.

OECD je že leta 2012 zapisala, da Norvežani močno sodelujejo pri vzgoji in športu otrok. Klubi sodelujejo s šolami, starši z obojimi. Skupaj ustvarjajo sistem, v katerem šport ni luksuz, ampak norma.

In rezultat? Mladostniki imajo:

• boljši fizični in duševni razvoj,
• več socialnih veščin,
• večjo verjetnost za vseživljenjski aktiven življenjski slog.

In Slovenija? Kje so naši Sokol(i)?

Vprašajte se: Kdaj ste nazadnje videli sodelovanje staršev, šole in kluba? Morda takrat, ko ste trenirali v TVD Partizan. Ko so trenerji hodili po šolah in otroke spodbujali h gibanju. To je bila dediščina Sokola – prvega telovadnega društva na Slovenskem.

Pozabljeni velikan: Viktor Murnik

Slišali ste za Leona Štuklja? Njegov mentor je bil Viktor Murnik, ustanovitelj prvega vaditeljskega zbora na Slovenskem, organizator mednarodnih nastopov in človek, ki je razumel pomen športa za narod.

A kdo ga še pozna?

Namig: v arhivu TV Slovenija poiščite oddajo Pozabljeni Slovenci: Viktor Murnik.

Bi šport otrok moral biti ponovno prioriteta?

Če želimo, da se slovenski otroci spet gibajo – potrebujemo norveški model.

Ali pa vsaj spomin na naše korenine:

• sodelovanje družine, šole in kluba,
• dostopnost za vse,
• zavest, da šport ni luksuz – ampak temelj razvoja otrok.

Norvežani tega ne pozabijo. Mi pa?

Šport ni preteklost. Je prihodnost.

Poziv staršem: Ne čakajte na šolo ali državo. Bodite del rešitve.

Poziv šolam in klubom: Odprite vrata. Povežite se.

Poziv družbi: Vrnimo šport med temeljne vrednote.

Vabimo k razmisleku: Kdaj ste nazadnje začutili moč skupnosti okoli športa? In ali morda tudi vaš otrok danes potrebuje svojega Murnika?