Preboj v boju proti raku trebušne slinavke

Zdravljenje, ki vključuje tri že obstoječa zdravila, je pri laboratorijskih miših popolnoma uničilo tumorje trebušne slinavke. Zdravila delujejo sočasno in blokirajo »preživetvene poti« raka, s čimer tumorjem otežijo rast in razvoj odpornosti na zdravljenje.

Novica se je hitro razširila po spletu. Objave na omrežju X o odkritju španskih raziskovalcev so dosegle več milijonov ogledov in tisoče komentarjev. Znanstveniki poudarjajo, da bi rezultati lahko odprli pot kliničnim preskušanjem na ljudeh.

Novica je prišla le nekaj dni po tem, ko je vdova Alana Rickmana spregovorila o zadnjih mesecih življenja zvezdnika filmov o Harryju Potterju, ki je leta 2016 umrl zaradi raka trebušne slinavke. Rickman je bil star 69 let in je po postavitvi diagnoze preživel le še šest mesecev. Rak trebušne slinavke je ena najsmrtonosnejših oblik raka; več kot eno leto po diagnozi preživi le približno vsak četrti bolnik.

Bolezen običajno odkrijejo v poznem stadiju, ko je zdravljenje oteženo, saj v zgodnjih fazah povzroča malo simptomov. Gre za zastrašujočo bolezen, še posebej zato, ker zdravniki pri večini primerov ne poznajo natančnega vzroka. Kljub temu obstajajo dejavniki, ki povečujejo tveganje.

Dejavniki tveganja, ki jih ne gre prezreti

Rak trebušne slinavke narašča tudi med mlajšimi. Starost je eden najpomembnejših dejavnikov tveganja. Skoraj polovica primerov je diagnosticirana pri osebah, starejših od 75 let, med mlajšimi od 40 let pa je bolezen redka.

To je značilno za številne rake. Kot pojasnjuje organizacija Cancer Research UK, se celice v telesu sčasoma poškodujejo, rak pa nastane, ko se poškodbe v isti celici kopičijo. Kljub temu se pojavnost raka trebušne slinavke hitreje povečuje v mlajših starostnih skupinah, zlasti pri ženskah.

Porast je povezan predvsem z duktalnim adenokarcinomom trebušne slinavke, najpogostejšo in najbolj agresivno obliko bolezni. Nekateri strokovnjaki menijo, da je to lahko posledica boljšega odkrivanja manjših tumorjev v zgodnejših stadijih. Drugi opozarjajo na naraščajočo debelost, sladkorno bolezen in kajenje kot možne razloge za ta trend.

Snus in tveganje

Približno vsak peti primer raka trebušne slinavke je posledica kajenja. Tveganje povečujejo cigarete, cigare in pipe ter žvečilni tobak.

Vpliv snusa, nikotinskih vrečk, ki so v zadnjih letih postale priljubljene predvsem med mladimi moškimi, še preučujejo. Študija iz leta 2007, objavljena v reviji The Lancet, in izvedena med švedskimi gradbenimi delavci, je pokazala približno dvakrat večje tveganje za raka trebušne slinavke pri uporabnikih snusa v primerjavi z osebami, ki niso uporabljale tobaka. Norveška študija iz leta 2005 pa je ugotovila 67-odstotno povečanje tveganja pri aktualnih uporabnikih.

Strokovnjaki se strinjajo, da je opustitev kajenja najboljša zaščita. Tveganje za raka trebušne slinavke je pri osebah, ki so prenehale kaditi pred 20 leti, enako kot pri tistih, ki nikoli niso kadile.

Prekomerna telesna teža

Po podatkih Cancer Research UK je približno vsak deseti primer raka trebušne slinavke povezan s prekomerno telesno težo ali debelostjo.

Trebušna slinavka je žleza hruškaste oblike, velika približno kot dlan, ki leži globoko za želodcem. Zaradi svoje lege in razmeroma majhne velikosti tumorja pogosto ni mogoče zatipati pri rutinskem pregledu, kar je eden od razlogov za pozno odkrivanje bolezni. Trebušna slinavka proizvaja inzulin, hormon, ki omogoča prehajanje sladkorja iz krvi v celice, kjer se porablja kot vir energije.

Pri osebah s presežkom maščobnega tkiva, zlasti v predelu trebuha, lahko tkiva postanejo odporna na inzulin. Trebušna slinavka zato proizvaja več inzulina, pri čemer obstajajo dokazi, da se lahko celice trebušne slinavke zaradi tega povečajo. Znanstveniki menijo, da bi ta proces lahko prispeval k razvoju raka, vendar so potrebne dodatne raziskave.

Debelost povečuje tudi tveganje za sladkorno bolezen tipa 2, ki je sama po sebi povezana z večjo pojavnostjo raka trebušne slinavke. Tudi drugi zapleti, povezani z debelostjo, kot so žolčni kamni, so povezani z večjim tveganjem.

Dednost

V približno petih do desetih odstotkih primerov imajo bolniki z rakom trebušne slinavke družinsko anamnezo bolezni. Tveganje je večje, če ima bolezen eden ali več sorodnikov prvega kolena ali če je bil bližnji sorodnik diagnosticiran v mlajši starosti.

V nekaterih primerih so s povečanim tveganjem povezane dedne mutacije genov BRCA1 in BRCA2, ki sicer povečujejo tudi tveganje za raka dojk, jajčnikov in prostate. Mutacije gena PALB2 so prav tako povezane s povečanim tveganjem.

Druge bolezni

Rak trebušne slinavke je pogostejši pri osebah s Peutz-Jeghersovim sindromom, redko dedno motnjo, ki povzroča pigmentacije okoli ust, na rokah in stopalih ter nastanek benignih hamartomatoznih polipov, predvsem v prebavilih.

Povečano tveganje predstavlja tudi sindrom FAMMM, dedna motnja, za katero je značilno veliko število pigmentnih znamenj in večje tveganje za melanom.

Tudi Lynchov sindrom, genetska motnja, ki povečuje tveganje za raka debelega črevesa, je povezan z rakom trebušne slinavke. Kljub temu strokovnjaki poudarjajo, da je večina primerov sporadičnih, kar pomeni, da se bolezen ne pojavlja družinsko.

Kronično vnetje trebušne slinavke

Dolgotrajno vnetje trebušne slinavke, znano kot kronični pankreatitis, je pomemben dejavnik tveganja. Najpogosteje je posledica dolgotrajnega prekomernega uživanja alkohola. Tveganje je večje pri osebah, ki zaužijejo tri ali več enot alkohola na dan.

Britanska agencija za zdravila in zdravstvene izdelke MHRA je ta teden izdala nova navodila za bolnike, ki uporabljajo injekcije za hujšanje, saj so potrdili, da lahko ta zdravila v redkih primerih povzročijo pankreatitis.

Zgodnje raziskave zdravil iz skupine agonistov receptorjev GLP-1 so pri laboratorijskih živalih pokazale spremembe v celicah trebušne slinavke. Za zdaj ni dokazov o povezavi med temi zdravili in rakom trebušne slinavke, vendar raziskave še potekajo.

Rdeče in predelano meso

Obstajajo dokazi, da lahko pogosta uporaba rdečega in predelanega mesa poveča tveganje za raka trebušne slinavke. Nekatere raziskave kažejo, da je povezava izrazitejša pri moških.

Rdeče meso, kot so govedina, svinjina in jagnjetina, ter predelano meso, kot so slanina, klobase in hrenovke, lahko tveganje povečajo za približno 12 do 38 odstotkov.

Strokovnjaki menijo, da je učinek deloma povezan z načinom priprave. Pečenje na žaru, praženje in cvrtje pri visokih temperaturah lahko povzročijo nastanek potencialno škodljivih spojin, zlasti kadar se meso zažge.

Predelano meso predstavlja dodatno tveganje zaradi postopkov soljenja, dimljenja in konzerviranja, pri katerih lahko nastajajo spojine, povezane z večjim tveganjem za raka.

Kljub temu dokazi niso dokončni, zato raziskovalci poudarjajo potrebo po nadaljnjih študijah, ki bi natančneje opredelile vpliv samega mesa, načina priprave, velikosti porcij in drugih življenjskih dejavnikov.