Pri 64 letih teče 40 kilometrov na teden in dviguje uteži – razkriva skrivnosti aktivnega staranja

Karen Guttridge se je za tek odločila z enim ciljem, da bi dostojanstveno in zdravo preživela staranje.

Njena zgodba je navdihujoč dokaz, da je mogoče ostati fit in vitalen tudi po šestdesetem letu.

Ko je bila mlajša, je bila Karen vedno aktivna, a nedosledno, tu in tam tenis, nekaj plavanja, pa je bilo. Nikoli se ni imela za športnico, še manj za tekačico.

Ko je postala mama treh otrok, je bila telesna dejavnost omejena na tekanje za malčki po hiši. »Med gospodinjstvom, otroki in moževim zahtevnim delom preprosto ni bilo časa, niti volje, za vadbo,« se spominja.

A pri petdesetih jo je čakal neprijeten opomnik. Na rednem zdravniškem pregledu so ji v Cipru, kjer je takrat živela, izmerili nekoliko znižano kostno gostoto. Zdravnik ji je pojasnil, da je izgubljeno gostoto težko povrniti, mogoče pa jo je ohranjati z gibanjem, predvsem s tekom.

»Na prvi tek sem šla in ga sovražila. Pljuča so pekla, noge so bile težke, komaj sem pretekla nekaj sto metrov,« pripoveduje. A prijateljica jo je prepričala, naj vztraja in se prijavi na 5-kilometrsko tekaško tekmo.

Z vsakim korakom je tek postajal manj muka in več užitek. Ugotovila je, da mora teči počasneje, piti vodo, uživati v okolici in si včasih po teku privoščiti kos torte. »Postopoma sem se zaljubila v tek,« pravi. »Na tekmah sem našla skupnost ljudi, ki jih žene enaka strast, in to me je povsem prevzelo.«

Danes, skoraj petnajst let pozneje, je tek njen najljubši način vadbe. Za seboj ima približno 25 gorskih tekov, pet polmaratonov in tri maratone. Postala je tekaška trenerka, ustvarjalka vsebin in ambasadorka znamke ASICS.

Trening, ki ga prisega tudi po šestdesetem

Karen tedensko preteče med 30 in 40 kilometrov, razdeljenih v štiri teke. Ko trenira za daljšo tekmo, ima en daljši tek (po času, ne razdalji), en intervalni ali hribovski trening ter dva lahkotna teka od 5 do 10 kilometrov. Ko ne tekmuje, kombinira različne tipe tekov – včasih tudi »fartlek« ali kombinacijo teka in hoje.

Pred petimi leti je v svoj urnik dodala še vadbo za moč. »Iskreno, tega ne maram,« priznava. »Raje bi bila zunaj v naravi, a vem, da je za telo po petdesetem ključna.« Dvakrat tedensko v fitnesu izvaja 30-minutne vadbe z utežmi, pri katerih postopoma povečuje obremenitev.

Ker živi ob morju, enkrat tedensko s prijatelji plava v oceanu, tudi pozimi. »Pozimi se samo hitro potopimo, brez neoprenske obleke. Je mrzlo, a občutek je neverjeten,« pravi z nasmehom.

Njene tri zlate navade za zdravje po šestdesetem

1. Vsak dan vsaj pet minut gibanja

Karen poudarja, da ne čaka na motivacijo: »Ta redko pride sama od sebe. Včasih si rečem, da bom tekla samo pet minut, pa vedno tečem več, ker se odpor razblini, ko sem enkrat zunaj.«

Svoje tekaške copate in opremo pripravi že zvečer, da zjutraj ne izgublja časa z izgovori. »Preprosto vstanem, se oblečem in grem.«

2. Posluša svoje telo in daje prednost počitku

Njeno pravilo: manj je več. Če med tekom začuti utrujenost, se obrne in gre domov. Vsako jutro izmeri srčni utrip v mirovanju – če je višji kot običajno, vzame prost dan. »Na dneve počitka ne opravljam gospodinjskih opravil in ne tekam po opravkih. Gledam film, pijem veliko vode in počivam.«

3. Gibanju daje prostor tudi v vsakdanjiku

Tudi ko ne trenira, se trudi ostati aktivna, parkira čim dlje, hodi po stopnicah in gre po naročeno hrano peš. »Majhne spremembe čez čas prinesejo velike rezultate,« poudarja.

»Vidim ljudi mojih let, ki se telesno hitro starajo. Jaz tega nočem. Če se ne bom gibala, bom izgubila gibčnost in moč. Želim, da bom pri sedemdesetih še vedno lahko odpirala kozarce kumaric in vstajala iz stola brez težav,« pravi.

Zato ostaja aktivna – in verjame, da bo tako do konca življenja.